The following article discusses the poetic output in Beneška Slovenia (Benečija) written for the Senjam Song Festival of Benečija. While considering the context of the region’s history and ...migrations, it focuses on the literary aspects of the festival, particularly on the analysis of the themes and the poetry writing technique. It builds on certain theoretical premises from literary imagology and psychoanalysis. The subject of the analysis are the lyrics from the period between 1971 and 2012, published in a three-volume collection featuring over 150 authors. The article notes the following most prevalent themes: issues of assimilation, migration, and the dying of villages in Benečija. Categorised by basic mood, they fall under one of two extremes: they are either cheerful and humorous in order to encourage and bring joy and hope to the Slovenes of Benečija; or they are pervaded with deep pain and concern over the situation in their region. The lyrics of the latter use a particular writing technique, which merely hints at the pressures of assimilation, conveying them through images and metaphors.
Prispevek vsebuje nekaj osebnih premislekov o trenutnem položaju slovenske manjšine v videmski pokrajini (Reziji) trideset let po osamosvojitvi Slovenije. Izpostavljene so predvsem pozitivne plati, ...ki so vplivale in vplivajo na manjšino ter ohranjanje slovenskega jezika in kulture. Dogodki vključujejo izdajo zaščitnih zakonov št. 482/1999, 38/2001 in 26/2007.
Na postojnski gimnaziji, pozneje v Šolskem centru Postojna, je več desetletij na samosvoj način deloval krožek OZN, ki ga je neutrudno usmerjal prof. Franc Zupan. Ni imel le peščice članov, marveč za ...cel razred deklet in fantov. Nekateri so vztrajali po več let, se oblikovali v aktiviste ideje Združenih narodov, med njimi in mentorjem so nastajali trajni prijateljski odnosi. V globini profesorjevega vztrajanja pa je bila ideja slovenstva. Bil je zgodovinar, doma z Gorenjskega, diplomiral je s temo o koroškem plebiscitu, in vse življenje z mislijo in dejanjem ostal tvoren Slovenec. Kot pedagog ni hotel razumeti uradnega zanemarjanja domovinske vzgoje. Veliko pozornost ji je namenjal mimo predpisanega učnega načrta že pri svojem predmetu, utrl pa si je pot do nje tudi skozi dejavnost krožka OZN. Tako je dosegel še dijake, ki jih ni učil. Njegovi krožkarji so se skozi sistematično seznanjanje s položaji Slovencev onkraj meje, razvijali v ozaveščene rodoljube.Posebno se je usidralo v zavest vsakoletno sklepno dejanje krožka – ekskurzija v zamejstvo, izmenično na Koroško – ali v Trst, Gorico ali Benečijo. Z ekskurzijo v Beneško Slovenijo smo spomladi 1971 dosegli tudi Tarčmun, vasico na pobočju Matajurja, rojstni kraj Ivana Trinka Zamejskega (1863–1954), duhovnika, pesnika, vodnika in buditelja beneškega ljudstva. Tako smo se strnili ob njegovem grobu: tretji z desne je prof. Zupan (levi profil), jaz pa (desni profil) z leve prebiram izbrane Trinkove pesmi pesniku v čast in spomin.
PDF
