Kje so emonski otroci? Županek, Bernarda; Leskovar, Tamara
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2023, Letnik:
25, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku raziskujeva vprašanja, povezana z zdravstvenim stanjem in smrtnostjo otrok v Emoni. V ospredje postavljava diskrepanco med ocenjeno visoko smrtnostjo otrok v rimskem času in relativno ...nizkim odstotkom doslej odkritih otroških grobov v Emoni. Rezultati analiz kremiranih ostankov iz nekaterih zgodnjerimskih emonskih grobov kažejo, da je bila v posamezen grob včasih pokopana več kot ena oseba, pogosto skupaj odrasli in otrok. V prispevku se sprašujeva, ali so to doslej neodkriti pokopi emonskih otrok, in iščeva tudi druge možne razlage. Poleg tega podajava nekaj informacij o zdravstvenem stanju emonskih otrok na osnovi doslej pregledanega gradiva.
Pokop v Emoni Bernarda Županek; Alenka Miškec; Špela Karo ...
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2022, Letnik:
24, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku raziskujemo materialne sledove vraževernih in magijskih praks na grobiščih rimske kolonije Emone. Prebivalci mesta so svoje umrle pokopavali na treh velikih grobiščih ob glavnih ...vpadnicah: vzhodno ob cesti proti Neviodunu, severno ob cesti v Celejo in Petoviono, zahodno ob cesti proti Akvileji. Doslej je bilo na vseh treh grobiščih odkritih prek 3000 grobov iz 1. do 5. stoletja. Raziskave kažejo, da se obsežna grobišča dolgo živeče Emone niso spreminjala samo v prostoru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobišča med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami. Spreminjal se je tudi način pokopa: v 1. in 2. stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali, od 3. do 5. stoletja pa pokopavali nesežgane. Izjemoma prve skeletne grobove zasledimo že v 2. stoletju. Zelo raznovrstna je bila grobna arhitektura, prav tako pridatki; ti se razlikujejo po številu in strukturi. Nekateri v grob položeni predmeti, kot so bule, obeski v obliki falusa in lunule ter steklene jagode, so lahko imeli funkcijo amuleta. Emonci so jih nosili že za časa življenja za obrambo pred zlom. Nekatere predmete, na primer novce, so svojci umrlih položili v grob za lažji prehod in bivanje v svetu mrtvih. Za zaščito živih pred umrlimi so uporabljali različne rituale, med drugim pokop na trebuhu ali pridajanje žebljev, ki naj bi umrlega zadržali v grobu, ter prilagali zelo dragocene predmete v grobove mladih, prezgodaj umrlih, deklet. Materialni ostanki vraževerja in magijskih praks na emonskih grobiščih kažejo, da je bila kolonija Emona tudi v tem pogledu del rimskega sveta, kjer je bila uporaba zaščitnih amuletov vsakdanja praksa, in v katerem so bili ugotovljeni analogni sledovi pogrebnih ritualov.
This discussion highlights the significance of often overlooked coin hoards in historical studies of the Roman Empire. It analyses the problems of incorporating numismatics as a means for studying ...ancient Roman history. The main part of the discussion focuses on the reliability level of hoard analysis and the possible pitfalls that lead to an insufficiently critical interpretation. In the example of two fourth-century Roman hoards from Slovenia, the Emona and the Čentur hoards, the author tries to show what such studies can bring, and with which challenges historians are faced with while studying coin hoards. She also explores how new approaches to studying coin hoards could help to integrate their studies into the study of classical history.
The Marof archaeological site, which dates back to the 1st–5th centuries ce, lies 10 km SE of the Roman settlement of Emona of Regio X (Venetia and Histria). In addition to other artefacts, several ...stone blocks were recovered. The blocks include worked (shaped) and unworked (natural forms) objects. The provenance of these stones was determined based on their lithological characteristics. The analysis shows that the stone is of Early Jurassic age. While the worked blocks are lithologically diverse and extracted from several sources located within a 10 km radius, the unworked blocks are lithologically homogeneous and originate from the site.
Pokop v Emoni Županek, Bernarda; Miškec, Alenka; Karo, Špela ...
Keria (Ljubljana.),
2022, Letnik:
24, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku raziskujemo materialne sledove vraževernih in magijskih praks na grobiščih rimske kolonije Emone. Prebivalci mesta so svoje umrle pokopavali na treh velikih grobiščih ob glavnih ...vpadnicah: vzhodno ob cesti proti Neviodunu, severno ob cesti v Celejo in Petoviono, zahodno ob cesti proti Akvileji. Doslej je bilo na vseh treh grobiščih odkritih prek 3000 grobov iz 1. do 5. stoletja.
Raziskave kažejo, da se obsežna grobišča dolgo živeče Emone niso spreminjala samo v prostoru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobišča med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami. Spreminjal se je tudi način pokopa: v 1. in 2. stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali, od 3. do 5. stoletja pa pokopavali nesežgane. Izjemoma prve skeletne grobove zasledimo že v 2. stoletju. Zelo raznovrstna je bila grobna arhitektura, prav tako pridatki; ti se razlikujejo po številu in strukturi.
Nekateri v grob položeni predmeti, kot so bule, obeski v obliki falusa in lunule ter steklene jagode, so lahko imeli funkcijo amuleta. Emonci so jih nosili že za časa življenja za obrambo pred zlom. Nekatere predmete, na primer novce, so svojci umrlih položili v grob za lažji prehod in bivanje v svetu mrtvih. Za zaščito živih pred umrlimi so uporabljali različne rituale, med drugim pokop na trebuhu ali pridajanje žebljev, ki naj bi umrlega zadržali v grobu, ter prilagali zelo dragocene predmete v grobove mladih, prezgodaj umrlih, deklet.
Materialni ostanki vraževerja in magijskih praks na emonskih grobiščih kažejo, da je bila kolonija Emona tudi v tem pogledu del rimskega sveta, kjer je bila uporaba zaščitnih amuletov vsakdanja praksa, in v katerem so bili ugotovljeni analogni sledovi pogrebnih ritualov.
Arheološka izkopavanja, ki so leta 1999 potekala v Ljubljani, v inzuli XXVII Emone, so odkrila ostanek trupa stebra z organskim jedrom, postavljenega na kamnito plinto. V prispevku predstavljamo ...najdbo, njen arheološki kontekst in morebitne analogije, mineraloško-petrografsko sestavo ometa, tip pigmenta ter analizo naravnega kamna, uporabljenega za plinto. Od trupa stebra je ostal le zunanji del iz ometa, nanesenega v štirih plasteh in barvanega z rdečo okro, v notranjosti pa se je ohranil odtis trstičja. Plinta je pravokotni blok, narejen iz lokalnega spodnjejurskega oolitskega apnenca, verjetno z območja Podpeči. Oblika stebra kaže, da bi bil lahko del portika ali peristila, arheološki kontekst pa nakazuje povezavo z bazenom oz. kopališčnim kompleksom v tem delu poznorimske Emone.
Autorica je rad pod istim naslovom napisala pred dvadesetak godina, prije
početka sustavnih arheoloških istraživanja na arheološkom nalazištu Štrbincima
kod Đakova. U tome je radu navela dotad ...postojeće argumente, prije svega
putopisne izvore i slučajne arheološke nalaze, koji su govorili u prilog pretpostavci
da je rimsko naselje Certisija (Certissia) na prometnici Emona–Sirmium,
udaljeno 22 rimske milje zapadno od Cibala, bilo u Štrbincima. Budući da je ta
pretpostavka ipak ostala pod znakom pitanja, i to usprkos postojanju javnog
mramornog natpisa sa spomenom Certisije, u ovome prilogu raspravlja se o
tome jesu li nalazi prikupljeni u sustavnim arheološkim istraživanjima 1999.–
2014. doprinijeli rasvjetljavanju enigme o smještaju toga grada. U zaključku se
iznosi mišljenje da su novi nalazi dodatno osnažili pretpostavku o smještaju
Certisije na Štrbincima, ali ju ipak nisu konačno potvrdili.
Od prevoza do politike Bernarda Županek; Alenka Miškec
Keria: Studia Latina et Graeca,
01/2020, Letnik:
21, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Novembra 2015 so pri arheoloških raziskavah ob prenovi Slovenske ceste na prostoru emonske insule XIII med drugim odkrili železen prstan z vdelano gemo. Na njej je upodobljena bojna galeja. Razločno ...so vidna vesla, krma, kljun in oven (rostrum). Na ladji oziroma nad njo sta upodobljena signa militaria, vojaška znaka centurij. Prstan glede na obliko datiramo v 1. stoletje, gemo pa glede na stil izvedbe postavljamo v 1.–2. stoletje. Gema je bila izdelana v različici kalcedona, imenovanega nikolo. Prstani z gemami so služili za pečatenje različnih dokumentov, motivi na njih pa so odražali okus in identiteto lastnika. Geme z upodobitvami ladje so redke. Našli smo nekaj analogij, od katerih je naši po motivu najbližja ena od gem, ki jih hrani Britanski muzej v Londonu. Nadalje smo raziskovali vzor za motiv, in sicer na novcih, kjer so upodobitve ladje in/ali vojaških znakov v rimskem času pogoste. Zaradi zamejene datacije prstana smo iskanje vzora omejili na novce pozne republike in principata. Najbližje primerjave smo našli na seriji novcev Marka Antonija, ki so bili v velikih količinah kovani med 32–31 pr. n. š. pred pomorsko bitko pri Akciju. Na sprednji strani teh denarijev je podoba galeje z legendo, ki se nanaša na Antonijev položaj avgura in triumvira. Legende na zadnji strani omenjajo različne vojaške enote, upodobljeni pa so trije vojaški znaki: dva znaka centurij, kot na naši gemi, in orel (aquila), ki je bil znak legije. Domnevamo, da se je izdelovalec pri izdelavi motiva na naši gemi zgledoval po teh novcih ali kateri od podobnih serij. Upodobitev na naši gemi je vsekakor izstopajoča, saj so pomorski motivi v rimski gliptiki redki, sploh glede na pomen, ki ga je imela civilna in vojaška plovba za rimsko državo. Izbiro motiva lahko povezujemo z lastnikovo vojaško preteklostjo ali njegovim ponosom na pripadnost zmagoviti rimski državi.