Prehod slovenskega jezika iz kulturnega v knjižni je mogoče utemeljiti neposredno s pojavom zavestnega jezikovnega funkcionalizma v teološkem in pragmatičnem smislu, posredno pa z zavestjo ontološke ...vrednosti jezika in iz tega izvirajočega temeljnega, tedaj še implicitnega spoznanja o neupravičenosti vrednostne hierarhizacije jezikov. - Analiza Uvoda v Bohoričevo slovnico izloča tako funkcionalistični kot ontološki vidik razumevanja jezika, Dalmatinov prevod Biblije pa udejanja jezikovno kompetenčnost tedanjega časa na takšni ravni, da lahko govorimo o 16. stoletju kot narodotvornem času slovenstva.
V članku primerjamo Trubarjevi izdaji Pisma Rimljanom iz 1560 in 1582. Z izdajo 1560 je nadaljeval prevajanje prvega dela Novega testamenta, medtem ko je izdaja 1582 integrirana v celotni Novi ...testament. V izdaji iz 1582 je glede na izdajo iz 1560 več kot 400 jezikovnih sprememb. Spremembe so klasificirane glede na tiskovne napake, morfološke popravke, skladenjsko navezavo, vstavke in izpuščanja, pravopisne spremembe (velika in majhna začetnica, fonetizacija, postavljanje ločil), spremembo pravopisne in fonetične norme (jat, s/s, z/i, polglasnik idr.), semantiko, morfologijo in tvorbo besed ter leksiko.
Z uporabo dveh komplementarnih metod korpusnega jezikoslovja, to je oblikoslovnega označevanja in tehnike grafičnega prikaza, bomo na odlomkih iz Dalmatinovega Pentatevha pokazali, kako je mogoče ...samodejno izpisovati dvojinske oblike, nanizane v linearnem poteku besedila, in ob tem opozorili na trdnost dvojinskih oblik v besedilnem kontekstu, v katerem je dvojina hkrati slovnična in pomenska kategorija.
Poleg - zlasti besediloslovnega - raziskovanja sodobnega stanja more biti zanimivo, kako je členke v prvem tiskanem slovenskem besedilu uporabljal Trubar, se pravi, kakšen je položaj členkov v ...izhodiščni točki, ko je jezik "spremenil agregatno stanje". Da je v katekizmu slaba četrtina različnih členkov glede na današnje število, je razumljivo tako z vidika razvoja kakor besedilnovrstne omejenosti katekizemskega besedila (v pridigi npr. je pogostnost različnih členkov nekaj večja). Najpogostejši (mestoma blizu prirednovezniški vlogi) je členek tudi, drugi najpogostejši je navezovalni pa (pag), sorazmerno visoko je uvrščen vsaj (z nekaj nejasnimi primeri), redek, a zanimiv je ja (ia; v celotnem Katekizmu trikrat) ipd. - Prispevek si przadeva podpreti misel, da so členki nasploh, kakor tudi že v prvem tiskanem besedilu, kazalnik intelektualizacije jezika na sporočanjski ravni.
Medtem ko je Modru in Kosmacu kljub nekaterim pomanjkljivostim v njunih prevodih uspelo priblizati amerisko kulturo in zgodovino ter ju ustrezno prenesti v okvir slovenske kulturne, zgodovinske in ...jezikovne skupnosti, tega ni mogoce trditi za Aljoso Furlana in Rada Bordona, ki sta leta 1952 za ljubljansko Tiskarno Slovenskega porocevalca prevedla roman In Dubious Battle (Negotova bitka). V nasprotju s Steinbeckom, ki je z ustrezno izbiro besed in sloga ustvaril izhodisce za oprijemljivo predstavo polpismenih agrarnih delavcev, sta Furlan in Bordon ostala kar pri »spodobni slovenscini«, v spremnem zapisu prevoda pa za vsak primer dodala, da je Steinbeckov jezik »mestoma nekoliko grob, kakrsna je pac govorica njegovih junakov « (Furlan, Bordon 1952: 246). Dodatno tezavo so prevajalcema predstavljale se stevilne jezikovne sestavine izvirnika, ki spadajo v konceptualizacijo ameriske kulture in zgodovine. Za uspel prevod je namrec pomembno, da prevajalec vzpostavi pravilno razmerje med tujim in domacim in operira z zavestjo, kaj je sprejemljivo v ciljni kulturi (Toury 1995: 56-7). V prevajalskem delu Furlana in Bordona ni sledov taksne zavesti. V prizadevanju, da ohranita amerisko zaznamovanost besedila, sta namrec te jezikovne sestavine, kakor tudi vse tiste, ki bi jih brez tezav poslovenila in s tem poskrbela za vecjo vrascenost prevoda v slovenski prostor, pustila kar v anglescini, pod crto pa izcrpno razlozila vse, kar se jima je zdelo potrebno za bralcevo razumevanje. The swamper warmed to his gossip. »You seen that glove on his lefthand?« »Yeah. I seen it.« »Well, that glove's fulla vaseline.« »Vaseline? What the hell for?« »Well, I tell ya what - Curley says he's keeping' that hand softfor his wife.« George studied the cards absorbedly. »That's a dirty thing to tell around,« he said. The old man was reassured. He had drawn a derogatory statement from George. He felt safe now, and he spoke more confidently. »Wait'll you see Curley's wife.« (Steinbeck 1994: 27-8) Ze tako omejena clenitev dopusca sklepanje, da je prevod Mete Gosak v vec smereh ponesrecena predstavitev dela, s katerim si je Steinbeck zagotovil pomemben prostor med svetovnimi knjizevniki. Domnevamo lahko, da prva slovenska izdaja prav zaradi prevajalkine nezmoznosti, da bi sledila izvirniku in podala ustrezno slovensko razlicico pisateljevega vsebinskega sporocila in sloga, nima nobenega ponatisa. Kakorkoli ze, nasa odlocitev za prevod tega komaj nekaj vec kot sto strani obsegajocega dela je po eni strani nastala zato, da bi ga priblizali tudi tistim slovenskim bralcem, ki angleskega jezika ne obvladajo do taksne mere, da bi se jim ob branju izvirnika razkrilo vse njegovo bogastvo. Po drugi strani, gledano z jezikovne plati, pa je s svojo pretezno dialosko oblikovano pripovedjo prav to delo najbolj problematicno z opazovalisca rekonstruiranja ustreznega ekvivalenta v jezikovnem sistemu ciljnega bralca in zato tudi najvecji izziv za prevajalca. To je namrec Steinbeckov prvi uspesni »poskus drame, ki se lahko bere, in romana, ki ga je mogoce uprizoriti na odru«, kot je delo opisal pisatelj sam (Steinbeck, Robert Wallsten 1975: 138). Trd oreh za prevajalca niso samo stevilne slogovno zaznamovane besede in besedne zveze, bogate s kulturnimi informacijami; tezavno nalogo predstavlja tudi premisljena raba specificnih slovnicnih oblik, pomenskih zvez, ritmicnega ponavljanja besed, ipd. S taksnimi odkloni od zbornega jezika namrec pisatelj gradi razmisljanje, cutenje in izrazanje dusevno zaostalega in impulzivnega osrednjega protagonista, poudarja njegovo socialno pripadnost ali pa ustvarja dodatno dramaticnost. V ilustracijo pisateljeve moci pri posnemanju govorjenega jezika prisluhnimo prepiru in medsebojnemu zmerjanju delavcev na rancu: Kot je bilo na vec mestih ze omenjeno, se v izvirniku razlike med knjiznim in pogovornim jezikom odrazajo na podrocju glasoslovja, slovnicnih struktur in besedotvorja. Tovrstno razlikovanje smo kljub razlikam med jezikovnima sistemoma anglescine in slovenscine ustvarili tudi v slovenskem besedilu. Na podrocju glasoslovja je v izvirniku se zlasti opazno opuscanje soglasnikov, zlogov in nenaglasenih samoglasnikov: an' (and), lef' (left), tol' (told), spen' (spend), 'stead (instead), 'im (him), 'cause (because), 'em (them), s'pose (supose), Sat'day (Saturday), ever'body (everybody), ever'thing (everything), on'y (only), di'n't (didn't), wha's (what's), etc. To posebnost pogovorne anglescine smo v prevodu izrazili z glasovnimi opustitvami oziroma vokalnimi redukcijami v pogovorni slovenscini in zapisali: mormo nastavit, moral ga bomo spravit, mors narest, opravmo ze, bomo vidli, je blo, spravli ga bomo, kar hocte, mal, mas, tud, clovk, crnc, men, v mest, v rok, na cest, pri mir, enga, mel na pik, cist zares, zajc, nobenih sitnost, ipd.
U radu se utvrđuje opseg podudaranja, odnosno nepodudaranja Daničićeva istočnonovoštokavskoga naglašavanja i akcentuacije Mažuranićeve Slovnice Hèrvatske kako bi se pokazalo da ta gramatika, koja je ...prvi veći opis naglasnoga sustava standardnoga hrvatskog jezika, nedvojbeno pripada zapadnonovoštokavskomu naglasnom krugu. Uže je područje rada naglasna tipologija i morfološki naglasak imenica, pridjeva i glagola.
Jedan od glavnih preduvjeta za razumijevanje i oblikovanje koherentnoga usmenoga ili pisanoga diskursa jest uspješno razumijevanje i stvaranje uzročno-posljedičnih odnosa. Tijekom obiju proizvodnja ...djeca imaju na raspolaganju širok raspon jezičnih sredstava za obilježavanje uzročnosti, od eksplicitnijih do implicitnijih.
U ovom je istraživanju upotrijebljeno prepričavanje kao metoda za poticanje stvaranja priča na temelju kojih je raspodjelom u pet markerskih tipova analizirano izražavanje uzročno-posljedičnih odnosa. Prepričavanje omogućuje istraživanje reformulacije sintaktičkih struktura prethodno pohranjene priče i analizu preklapanja između jezičnoga sadržaja kojemu je dijete izloženo (jezični unos) i jezika koji dijete proizvodi (jezični izlaz). Dvije skupine djece, u dobi od 10 (N=23) i 12 (N=30), bile su izložene priči u dvjema vremenskim točkama; u prvoj su je morali prepričati usmeno, a u drugoj pismeno.
Provedene analize pokazale su da su 12-godišnjaci proizveli ukupno više uzročno-posljedičnih veza od 10-godišnjaka, ali samo u pisanom obliku. Ta se razlika objašnjava većom pismenom kompetencijom 12-godišnje djece u proizvodnji složenih sintaktičkih struktura. Nadalje, obje skupine djece služile su se u obama modalitetima dominantno istim uzročnim markerima koji su u prvom redu gramatički. Rezultati upućuju na dječju sposobnost reformuliranja uzročnih odnosa neovisno o jezičnom sadržaju kojemu su prethodno bila izložena.
Zahvaljujući priređivaču Ondřeju Koupilu, 2003. godine ponovno je izdan etimološki poredbeni rječnik Knížka českých slov vyložených (1587.) Mateuša Benešovskoga Philonomusa zajedno s tekstom ...Gramatiky české (1577.). Taj rječnik s otprilike 300 natuknica zanimljiv je zbog usporedbe čeških leksema s drugim slavenskim jezicima, od kojih se poimence najčešće ističu ruski i poljski jezik. Očit je velik udjel istočnoslavenskoga leksika, ali se među natuknicama navode i riječi iz hrvatskoga jezika (hrv. vruće = češki horko). U ovom se radu analiziraju takve natuknice te se pokušava odrediti udjel hrvatskoga leksika među natuknicama u kojima autor češki jezik povezuje s »jedinstvenim slavenskim jezikom«. Smatra se kako mu je kao izvor hrvatskoga leksika mogla poslužiti bogata emauska knjižnica jer je autor bio posljednji ultrakvistički opat samostana Na Slovanech.
U radu se pozornost usmjerava na stihovanu zagonetku kao posebnu pjesničku vrstu, koja je u dvadesetom stoljeću zaokupljala pažnju istraživača (Jolles, Crnković, Kekez, Valand). Najprije se govori o ...njenim karakteristikama, a potom o tradiciji pojavljivanja tijekom povijesti hrvatske dječje književnosti, s komparatističkog gledišta u odnosu na stvaralaštvo nekolicine hrvatskih pjesnika (Vitez, Halovanić, Luketa, Videk i dr.). Središnji dio rada posvećen je zagonetkama Aljoše Vukovića, hrvatskoga pjesnika, koji se oslanja na tradiciju i djelo dosadašnjih pisaca za djecu, preuzimajući različitost pristupa u težini odgonetanja od svojih prethodnika, ali značajno šireći dosege vrste u motivskom, jezičnom i sadržajnom pogledu. Na nekolicini primjera argumentira se izražajni habitus Vukovićevih zagonetki. Autorice ga pozicioniraju u središte suvremene pjesničke produkcije, a vlastite analize potkrepljuju i citatima iz radova eminentnih književnih kritičara o Vukovićevu djelu.
U radu se predlažu četiri nove etimologije latinskih riječi: 1. lat. volgus ‘narod, puk’ se izvodi iz ie. *wog’hlo- metatezom (isti je praoblik odražen u gr. ókhlos ‘mnoštvo, rulja’, iz korijena ...*weg’h- ‘voziti’). 2. Lat. laedo ‘ubiti’ se izvodi iz ie. *slad- ‘ubiti, udariti’ (stir. slaidid) s dvoglasom -ae-analogijom prema caedo ‘sjeći’. 3. Lat. paedor ‘prljavština’ se izvodi iz ie. složenice *h2pe-h2 eyd-ōs, od prefiksa *h2pe- ‘od, iz’ i korijena *h2eyd- ‘bujati’ (arm. aytnum, stsl. jadъ ‘otrov’). 4. Lat. merx ‘roba, trgovina’ se izvodi iz ie. *merg’- ‘dijeliti’ (het. mārk-i ‘dijeliti, odvajati’), iz istoga korijena koji je i u lat. margō, marginis ‘granica’.
PDF
