V zadnji dobri četrtini stoletja se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani didaktika književnosti tudi formalno konstituirala kot visokošolski predmet. Podajamo kratek pregled epistemoloških in ...vsebinskih vprašanj, s katerimi se ukvarja od začetkov do danes, in problemske sklope, ki so jih obdelali s katedre izvirajoči raziskovalci v svojih publikacijah. Akademska didaktika književnosti ima svojo predakademsko fazo, ki jo sestavljajo teoretične in aplikativne reŽfleksije praktikov v 19. in 20 stoletju. Na te se je mogla opreti tudi sodobna didaktika književnosti kot visokošolska raziskovalna disciplina od 80. let 20. stoletja naprej.
Prvi koraki raziskovalnega dela so bili usmerjeni v epistemoloska vprasanja. Na zacetku se je namrec v akademskih krogih gledalo na didakticno dejavnost in na druge s pedagoskim delom povezane ...discipline le kot na nekaksno poucevanje prakticnih uciteljskih vescin, ki jih dober strokovnjak samoumevno obvlada tudi brez posebnega »treninga«.7 Velik del raziskovalnih naporov v zacetnih letih je bil zato namenjen preseganju teh stereotipov ob iskanju odgovorov na temeljna vprasanja, ali je didaktika knjizevnosti res samo »prakticen« podaljsek literarne vede, ali in pod kaksnimi pogoji pa je lahko pouk knjizevnosti predmet znanstvenega raziskovanja, na katere temelje to raziskovanje postaviti, v katere smeri iskati odgovore, da bodo imeli teoreticno tehtnost in prakticno uporabnost. Prebijanje skozi ta vprasanja je potekalo ob preucevanju razpolozljivih temeljnih domacih in tujih virov (npr. Bezjak 1906, Jurgen KREFT1982, Dragutin ROSANDIC 1986) in pripeljalo k ugotovitvi, da podrocje raziskovanja ni enako niti predmetu literarnih niti pedagoskih ved. Podrocje raziskovanja literarne didaktike je namrec pouk kot proces dejavnega spoznavanja knjizevnosti, v katerem je poleg knjizevnosti potrebno razumeti tudi kognitivne procese v njenem sprejemniku (ucencu) in pedagosko vlogo njenega razlagalca (ucitelja). Za raziskovanje dinamike tega procesa je zatorej potrebno posegati tako po instrumentariju tistih pedagoskih ved, ki razlagajo kognitivne procese in druzbene dejavnike v izobrazevanju (npr. David KOLB 1984, Marentic Pozarnik 2000), kakor tudi po tistih disciplinah, ki se ukvarjajo z bistvom, obstojem, razvrscanjem in sprejemanjem literature (med novejsimi npr. Tomo VIRK 1991, Juvan 2000, 2006, Marjan DOVIC 2004, Meta GROSMAN 2004, Perenic 2010 ...). Raziskovalnemu podrocju didaktike knjizevnosti se je potemtakem mogoce priblizati zgolj interdisciplinarno. To dela vedo po eni strani samostojno, po drugi pa v mnogocem odvisno od obeh izhodiscnih sklopov znanstvenih disciplin, zaradi cesar so v oceni »krovnega« podrocja pogosto razlike.8 Prvo usmeritev smo (zaradi prevladujoce utemeljenosti na procesih ucenceve literarne recepcije) poimenovali recepcijska didaktika knjizevnosti. V njej je pouk knjizevnosti »osredinjen na ucenca« (Grosman, 2004) in razumljen predvsem kot razvijanje recepcijske sposobnosti ob branju posameznih in po meri ucenca izbranih literarnih besedil. Pri takem pouku »gre preprosto za to, da bo clovek rad bral, da bo cenil literaturo, da mu bo branje vir estetskega in vsestranskega uzitka, skratka, da mu bo ukvarjanje z literaturo vir ugodja.« (Kordigel 1995/96: 27). Kontekstna dejstva so nezazelena faktografija: »Izbor besedil torej ne izhaja vec iz literarnozgodovinskega opredeljevanja pomena kakega besedila ... ucitelj pa ne posreduje vec tuje ucenosti v zelji po doseganju cim vecje literarne razgledanosti ucencev« (Saksida 2003: 104). Oziroma: »Pouk branja in dejansko spodbujanje in usvajanje bralne zmoznosti terjata izredno intenzivno in dolgotrajno delo z besedili ..., zato pri tako naravnanem pouku navadno ne bi smeli izgubljati casa s prekomernimi podatki iz literarne zgodovine in imeni avtorjev« (Grosman 2004: 136). Tako so v sistemu solske interpretacije posebej poudarjeni uspesna motivacija, dozivljajski pogovor ter druge oblike opisnega in ustvarjalnega izrazanja ucencev (pisanje, likovno ustvarjanje, uprizarjanje, uglasbitve, multimedijski projekti z uporabo racunalniske tehnologije). Opisana didakticna nacela je po drugi strani ves cas spremljal dvom, ali je taka, sicer sodobnim pedagoskim trendom ustrezajoca komunikacija z literaturo v celoti zadovoljiva. Ali Cuderman bo ob njej intelektualno rastoci sprejemnik, posebno gimnazijec - bodoci izobrazenec - imel priloznost razumeti literaturo tudi kot sooblikovalko druzbene identitete posameznika, kot temelj za razumevanje »niza znacilnih simptomov« kulturne zgodovine, kulturni kapital itd.14 Zato se je postopoma oblikovala tudi druga literarnodidakticna usmeritev, imenovana zaradi opiranja na sistemske teorije literature sistemska didaktika knjizevnosti. V tej se pouk literature pojmuje kot spoznavanje teksta v kontekstu,15 z namenom, »da bi ucenec rad bral in tudi znal brati razlicne zvrsti in vrste leposlovja in da bi imel do te vrste umetniskega ustvarjanja pozitivno vrednostno razmerje« (Krakar Vogel 1995/96: 52). Pogoj za razvito bralno in knjizevno kulturo na visji ravni, kjer je literarna vzgoja hkrati sistematicen prispevek k razvoju sirse, cezpredmetne kulturne zavesti,16 je zato se literarna razgledanost (Krakar Vogel 2004). Ta pa raste tako iz motiviranega branja posameznih literarnih besedil kakor iz poznavanja in razumevanja dejavnikov konteksta. Literarna razgledanost nudi ucencu referencni okvir za ustvarjanje predstav o povezanosti posameznega v sklop sirsega literarnega, druzbeno-, kulturno-in duhovnozgodovinskega dogajanja ter za priklic informacij pri novem branju in refleksiji novih literarno-kulturnih pojavov (po Krakar Vogel, Blazic 2012). Zato je solska interpretacija zastavljena tako, da prek dozivljajsko problemske obravnave posameznih besedil (kaj in kako je napisano) vodi ucence k umescanju prebranih posameznih besedil v kontekst oz. v literarni sistem. Dolgoletna nacrtna opazovanja knjizevnega pouka v osnovnih in srednjih solah kazejo, da so sposobni tudi kakovostnega poucevanja knjizevnosti in da to radi delajo. Tako uspesno motivirajo ucence za sprejemanje knjizevnosti in vzbujajo pri njih zadovoljiv akcijski interes. Hkrati pa tako opazovanje kot vrsta dodatnih raziskav18 pove, da ucinki dela uciteljev ne segajo dalec izven ucilnice. Pri pouku dosezeni akcijski interes ucencev se v zelo majhni meri pretvarja v trajnega, izrazenega npr. v potrebi po prostocasnem branju (umetnisko zahtevne) literature ali v trajnem spremljanju literarno kulturnega dogajanja zunaj knjizevnega pouka. Vzroke za nizko bralno in knjizevno kulturo javnost kaj rada naprti pouku knjizevnosti. A zdi se, da niso tako preprosti, saj bi bili sicer ob motiviranih uciteljih in raziskovalnih potencialih bolj neposredno resljivi. Gotovo je tudi v »duhu casa«, kot npr. zaznava Marko Juvan, da so se »ob knjizevnosti razmahnila nova obcila ..., ki sicer niso zamenjala, so pa zasvojila mnozice njenih naslovnikov«, da je predvsem branje elitne, kanonicne literature ze lep cas zgolj »stvar ucnih obveznosti«, da »literatura tudi v razvitih zahodnih druzbah v zadnjem casu izgublja vlogo 'kulturnega kapitala'« (Juvan 2006: 14), saj ljudem kot dokaz usposobljenosti za druzbeno napredovanje in konkurencnost zadostujejo pragmaticna znanja, kar ima za posledico tudi »marginalizacijo knjizevnega pouka na racun funkcionalnega jezikovnega opismenjevanja« (prav tam: 15).
Posebnost je tudi nemsko glavno mesto. Od srednjega veka naprej je vsaka nemska drzavica imela svoje glavno mesto, npr. Prusija Berlin, Bavarska München. Po zdruzitvi drzavic leta 1871 v enotno ...Nemcijo je postal njeno glavno mesto pruski Berlin. Toda zavest o pripadnosti posameznih dezel, nastalih vecinoma iz nekdanjih drzavic, njihovim glavnim mestom se je ohranila in je opazna tudi v sedanji drzavni zvezni ureditvi. Po 2. svetovni vojni so zavezniki Nemcijo razdelili na dve drzavi z dvema glavnima mestoma: na Zvezno republiko Nemcijo (Zahodno Nemcijo) z Bonnom in Nemsko demokraticno republiko (Vzhodno Nemcijo) z Berlinom. Toda tudi tega so razdelili na dva locena dela, ki sta pripadala zahodni in vzhodni drzavi. Polozaj je zapletalo se dejstvo, da je bil Zahodni Berlin enklava v Vzhodni Nemciji. Nemci so Bonn zaradi njegove majhnosti in prvenstveno upravne funkcije pogosto porogljivo imenovali »vladna vas«; financno glavno mesto Zahodne Nemcije, Frankfurt ob Majni, pa, spet posmehljivo, »Bankfurt«; München je za mnoge veljal in se velja za »skrivno glavno mesto Nemcije«. Pisatelj Thomas Mann se leta 1891 ni preselil v Berlin, temvec v München, kjer je ostal do leta 1933, ko se je pred nacizmom umaknil v tujino. Izbira in trajanje njegovega bivanja ze samo po sebi veliko povesta o kulturni ravni bavarskega glavnega mesta. Berlin je spet v celoti postal glavno mesto po zdruzitvi obeh nemskih drzav leta 1991, ceprav so nekateri tej odlocitvi zaradi njegove zgodovinsko-politicne obremenjenosti oporekali. Razsvetljenstvo ni pomembno samo zaradi nastanka slovenske literarne prestolnice, temvec tudi zato, ker se je v tem obdobju polozaj Ljubljane kot upravnega mesta okrepil, saj so jo Francozi izbrali za glavno mesto Ilirskih provinc (1809-1813). To je preseglo njen dotedanji polozaj dezelnega glavnega mesta in pomenilo napredovanje proti polozaju glavnega mesta vecje drzavne enote, kot je dezela. Poleg tega sta si Zois in Kopitar s svojimi politicnimi vplivi prizadevala doseci ustanovitev Ilirskega kraljestva kot drzave Slovencev in drugih juznoslovanskih narodov v okviru Avstri je. To je bilo res ustanovljeno, vendar samo formalno in deloma, saj so ostale veljavne nekdanje dezelne meje. Ljubljana ni postala glavno mesto tega kraljestva v Avstriji, pac pa le ljubljanskega gubernija (Vidmar 2010: 276-288). Toda zamisel tega kraljestva ze vsebuje zamisel o Zedinjeni Sloveniji, ki je kot slovenski politicni projekt postala aktualna od sredine 19. stoletja naprej. Oba projekta sta pomembni stopnji na poti k slovenski drzavnosti, ki se je uresnicila sele z ustanovitvijo Republike Slovenije leta 1991. Kako zelo je bila Ljubljana odvisna od Dunaja tudi v literarnem smislu, prica dejstvo, da je almanah Kranjska cbelica moral tudi v dunajsko cenzuro. Toda ne h kakemu Nemcu, ampak k Slovencu Jerneju Kopitarju, ki almanahu ni bil naklonjen, zato ga je oviral. Primer, da politicno vplivni Slovenec zavira slovensko knjizevnost kot kak nerazumevajoci in nenaklonjeni tujec, pa v zgodovini slovenske knjizevnosti ni osamljen. Vrhunec je dosegel zlasti v drugi polovici 20. stoletja, v komunisticnem rezimu. 5 Velik preobrat v razmerju med mesti slovenske knjizevnosti je nastal po 1. svetovni vojni. Avstro-Ogrska je razpadla, Slovenci so bili presibak politicni subjekt, da bi realizirali koncept Zedinjene Slovenije, zato so ostali razdeljeni med Jugoslavijo, Avstrijo, Italijo in Madzarsko. Tudi prva drzava, v katero je vecina Slovencev vstopila z velikimi iluzijami, jih je zaradi srbskega unitarizma, politicne diktature ter razlik med srednjeevropsko in balkansko mentaliteto kmalu razocarala. Nova podrejenost se je navzven pokazala tudi v tem, da se njihovo ozemlje v Jugoslaviji upravno ni nikoli imenovalo Slovenija, ampak po razlicnih poimenovanjih od leta 1929 do zacetka 2. svetovne vojne Dravska banovina; Ljubljana je bila njeno upravno glavno mesto in se naprej prestolnica slovenske knjizevnosti. Nacrt o avtonomni banovini Sloveniji iz leta 1939 je zaradi izbruha 2. svetovne vojne ostal neuresnicen (Gasper Smid 1994). Med obema svetovnima vojnama je nekdanje slovensko literarno sredisce v Celovcu ugasnilo; Mohorjeva druzba se je morala umakniti najprej na Prevalje, potem pa v Celje. Zaradi italijanskega fasizma je zamrlo tudi slovensko kulturno zivljenje v Gorici in Trstu. Ta je v zacetku 20. stoletja kljub vecnacionalnosti postajal zaradi nekaterih slovenskih casopisov in organizacij eno od slovenskih literarnih sredisc, kar potrjujejo tudi tamkajsnja Cankarjeva predavanja. Po 1. svetovni vojni so Slovenci, ziveci v kraljevini Jugoslaviji, dobili novo glavno mesto Beograd, toda to ni nikoli pridobilo za slovensko knjizevnost taksnega vplivnega polozaja, kakrsnega je imel Dunaj. Med obema svetovnima vojnama se je kljub povecani politicni moci Slovencev, ki pa ni postala toliksna, kakor so pricakovali pred vstopom v kraljevino Jugoslavijo, prostor slovenske knjizevnosti zaradi politicnih razmer v Avstriji in Italiji skrcil na slovensko ozemlje v Jugoslaviji. Kljub srbskemu unitarizmu, ki je nadomestil germanizacijo, se je Ljubljana v primerjavi s polozajem v Avstro-Ogrski kulturno okrepila, saj je pridobila nepopolno univerzo in se nekatere institucije. Po 2. svetovni vojni je vecina slovenskega ozemlja pripadla »drugi« Jugoslaviji. Ljubljana ni bila vec glavno mesto banovine, temvec »Ljudske«, pozneje pa »Socialisticne republike Slovenije«, toda glavno mesto drzave je ostal Beograd. Ta se kljub novi politicni doktrini in ponavljanju floskule »bratstvo in enotnost nasih narodov« se vedno ni otresel srbskega unitarizma, ampak ga je na razlicne nacine ohranjal (npr. med vojno je smel biti v partizanskih enotah poveljevalni jezik slovenscina, po vojni pa je postala obvezna za vse vojaske enote po Jugoslaviji »srbohrvascina «; v slovenskih osnovnih solah je postala obvezna »srbohrvascina«, v drugih republikah pa slovenscina ni postala ucni predmet; v 80. letih se je pojavil nacrt »skupnih jeder« solskega pouka za vso Jugoslavijo). Tudi ta unitarizem je kot ilirizem v 19. stoletju, novi ilirizem v zacetku 20. stoletja in predvojni unitarizem varianta konstantnega poskusa enega od bliznjih juznoslovanskih narodov, da bi si Slovence podredil ne samo politicno, temvec da bi jih tudi nacionalno eliminiral. Zaradi politicne naivnosti Slovencev je njihova politicna podreditev v obeh juznoslovanskih politicnih tvorbah v 20. stoletju dobro uspevala, ovire pa so ostajale njihov jezik, kultura in knjizevnost, zato je politicno dominantni narod v obeh politicnih tvorbah obakrat poskusal izvesti tudi kulturno asimilacijo Slovencev. Ta je v bistvu identicna s poskusi germanizacije, italijanizacije in madzarizacije Slovencev, samo geografska smer, od koder je prihajala juznoslovanska asimilacija, se je spremenila. Ob tem je mogoce opazovati, kako se slovenska moc ni mogla enakovredno kosati niti z medvojnim okupatorjem niti z drugimi tujimi povojnimi politicnimi subjekti, zato se je preoblikovala v introvertirano agresivnost, nacionalni sadomazohizem in nacionalno samodestrukcijo.
Geografske analize ugotavljajo raznovrstnost glavnih mest, njihovo premičnost in nestalnost. Za zgodovino slovenske književnosti je značilno ločeno obstajanje glavnega mesta države in glavnega mesta ...nacionalne književnosti, imenovano literarna prestolnica. Ta se je v zgodovini oblikovala počasi, zaradi družbenopolitičnih razmer pa so poleg nje nastala v drugih delno slovenskih ali popolnoma tujih mestih tudi manjša središča slovenske književnosti. Med prestolnico nacionalne književnosti in njenimi središči obstajajo različna literarna razmerja, ki so posledica političnih procesov.