Članek se ukvarja z referenco besede buša v Dalmatinovi Bibliji (1584). Po Bezlaju (1976) se beseda nanaša na Cucurbito pepo, vendar če rastlino osvetlimo z botaničnega vidika in si besedo buča ...ogledamo v slovenskih slovarjih ter nekaterih urbarjih, ugotovimo, da Dalmatinova buča ni bila Cucurbita pepo, ampak Lagenaria siceraria. Beseda buča bi kot poimenovanje za rastlino mogoče celo izginila, če je ne bi rešilo srečno naključje, saj je prvotno pomensko polje Lagenarie sicerarie še v pravem času, ko je slednje že začelo bledeti, nadomestila Cucurbita pepo, in to tako dosledno, da pri geslu buča tako Bezlaj kot tudi Snoj (1997) v svojih etmoloških slovarjih Lagenarie sicerarie ne omenjata.
Žanrska analiza, podprta z besedilnimi zgledi iz oblikoslovno označenega korpusa, pojasnjuje zapleteno vprašanje strukture besedila. Za opis besedilnih pomenov oblikujemo semantično mrežo, v kateri ...je poudarjeno razmerje med entiteto in dogodkom na eni strani ter osebkom in povedkom na drugi strani. Pri beleženju jezikoslovnih značilnosti, nanizanih v linearnem poteku besedila, ki bi jim težko sledili z ročnim označevanjem, nam je v pomoč oblikoslovni označevalnik za slovenščino, izdelan na Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU.
Članek preverja spremembe v odnosu pravopisne norme do nekaterih tujejezičnih leksemov, ki jih lahko imamo za specifične zaznamovalce izobraženskega sociolekta, v pravopisih iz leta 1950, 1962 in ...2001 ter deloma v SSKJ. V petdesetih letih so se te prvine od vloge prepovedovanih ali odsvetovanih tujk povzdignile do statusa visokega knjižnega izraza. Toda čeprav je uvedba stilnih kvalifikatorjev v normativno prakso v Slovenskem pravopisu 2001 pomemben (in predolgo odlagan) dosežek, je zaznamovanje opaznih izrazov presenetljivo arbitrarno.
Članek obravnava problematiko govorjenega knjižnega jezika, kot je razvidna iz najnovejšega kodifikacijskega priročnika, Slovenskega pravopisa 2001. Omenjeni - po imenu sicer pravopisni - priročnik v ...pravilih in slovarju posebej zadeva tudi govorjeni knjižni jezik, tako s pravorečnega kot tudi širše fonetično-fonološkega vidika. Osnovni namen in povod za nastanek tega članka so bile nejasnosti pri uresničevanju govorjenega knjižnega jezika v razmerju do norme. Pri tem nas je zanimala predvsem opredelitev in funkcija govorjenega knjižnega jezika v sodobni slovenistiki, fonetično-fonološki opis knjižnega jezika tudi v poglavju Glasoslovje. Poseben poudarek je bil na aktualnosti in realnosti knjižne norme.
Slovenski pravopis je predstavljen z vidika vključevanja frazeološkega gradiva predvsem v slovarskem delu. Izhodišče za prikaz je primerjava s stanjem v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Analiza ...prikazuje vključenost in obdelanost gradiva v Slovenskem pravopisu s širšega, slovaropisnega in ožjega, pravopisnega dela.
