Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
V príspevku so dvojezičnim pripovedovalcem del Andreja E. Skubica in Gorana Vojnovića pripisane značilnosti družbenega profila. Ob primerih sodobnih proznih del je problematizirana povezava, ki se ...večkrat vzpostavlja med družbenim profilom prvoosebnih pripovedovalcev in osebnim profilom avtorjev. Glede na primerljive značilnosti družbenega profila dvojezičnih pripovedovalcev, ki se identificirajo s skupnostjo potomcev priseljencev, v delih avtorjev, katerih osebni profil ne sovpada s profilom prvih, prispevek zagovarja stališče, da v obravnavanih delih vzpostavljeni dialog z družbeno resničnostjo izrisuje večkulturno podobo slovenske družbe - kot refleksijo širše sodobne evropske družbe.
Breda Smolnikar's storytelling derives from life narratives, oral history, and collective and personal memories linked to the suburban socio-economic structure of the sub-Alpine Kamnik-Domzale Plain. ...However, her writing transcends this material by transforming it into a singular poetic fiction through which Smolnikar addresses a broader and socio-spatially unspecified audience. At the level of literary mediation, the emancipatory features of "feminine writing" in the structure and themes of Smolnikar's narratives coincide with the artist's insistence on the independence of self-publishing.
Alojz Kocjancic5 je v pesmih Kubejskim Savrinkam in Materi, objavljenih v zbirki Savrinske pesmi, Savrinke opisal kot matere, ki se zrtvujejo za svoje otroke (Kocjancic 1962). Sabina Mihelj je ...ugotovila, da je metafora Savrinke pri tem rabljena kot figura nacionalne/regionalne zgodovine oz. kot njena antiteza. Tako kakor nudi metafora druzine prikladno razvojno pripoved za nacionalno zgodovino, dejansko pa je izpraznjena zgodovinskega pomena in locena od vzvodov moci, tako je tudi lik matere izenacen z Istro (prim. pesem Istra - mati), pesnik pa je njen sin. (Mihelj 2006: 372) Enacenje Savrinke, Istranke in matere je razberljivo tudi iz poimenovanja mogocnega kipa v Hrastovljah, delo kiparja in slikarja Jozeta Pohlena, ki se je ob slovesni postavitvi leta 1990 imenoval Istranka in je bil v casu terenske raziskave avtoric prispevka v ljudski govorici ze poimenovan za Savrinko. Poudarjanje materinskega elementa pri Alojzu Kocjancicu ni slucajno, saj se je njegova mati res ukvarjala s preprodajo med Kubedom, osrednjo Istro in Trstom. S preprodajo v severovzhodnem in visje lezecem delu Istre se namrec niso ukvarjala zgolj dekleta pred mozitvijo oz. vdove (Brumen2 000; Ravni k 1996: 82-83), marvec tudi porocene zenske, ki so s pomocjo sorodnic usklajevale intimno druzinsko zivljenje s pridobitno dejavnostjo. Pisatelj Marjan Tomsic je poleg materinske in zenstvene podobe Savrinke poudaril tudi njeno avtonomnost in aktivno vlogo v (javnem) zivljenju (Tomsic 1986). V na- sprotju s splosnim prepricanjem in ugotovitvami nekaterih raziskovalcev, ki so moske in zenske druzbene vloge delili po analogiji aktivno-pasivno oz. javno-zasebno,6 je v literaturi Marjana Tomsica Savrinka izpostavljena kot samozadostna, samostojna in aktivna posameznica, katere pridobitna vloga nikakor ni bila zanemarljiva (Ledinek in Rogelja 2000: 90; Mihelj 2006: 371-372). Vzporedno z Marjanom Tomsicem sta poleg Marije France Savrinke in Savrinijo omenjala se Rafael Vidali v pesniski zbirki Cubejske zrjavce (1989) in Edelman Jurincic v zbirki proze Istrani (1991). Vse tri omenjene pisce lahko stejemo za Tomsiceve »ucence«, ki so skupaj dopolnjevali in gradili lik Savrinke, kakrsen se je zacel utrjevati ob koncu 20. stoletja. 7 Zdi se, da je bila prav literarizirana podoba Savrinke v 80. in 90. letih prejsnjega stoletja, v casu razpada Jugoslavije, primerna in dovolj mikavna podoba za savrinizacijo Istre oz. iznajdbo savrinske identitete (Bojan Baskar 2002a), ki se je bolj kot za nacionalno razlocevanje slovenskih od hrvaskih Istranov (Brumen 2000) ali istrskega podezelja od obalnih mest (Baskar 2002a: 130) v 21. stoletje ohranila in utrdila v iskanju lokalnih tipicnosti, avtenticnosti in fasaderstva (Orbaslí 2000), za potrebe turizma in s turizmom povezanih prireditev (MacCannell 1976; 1992). Potrebno je izpostaviti, da v procesu oblikovanja lika Savrinke posamezniki niso bili zgolj pasivni prejemniki podob, ampak so imeli (in imajo) aktivno vlogo v oblikovanju le-teh. Proces regionalizacije ni zgolj invencija, odkrivanje, prebujanje oz. reapropriacija identitete (Baskar 2002a: 115) v smislu promocije oz. popularizacije savrinske identitete s strani lokalnih in zunanjih umetnisko-kulturnih promotorjev ter specificnih politicnih okoliscin v 90. letih 20. stoletja (Brumen 2000), ampak deluje proces savrinizacije obojestransko, tako »od zgoraj«, kot »od spodaj«; skozi materialne okoliscine in prizorisca ter interakcije posameznikov na prizoriscu. Savrinska identiteta se je oblikovala skozi interakcije oz. aktivnosti posameznikov; konkretno skozi preprodajo, tihotapljenje, pesacenje in poznavanje poti med Istro in Trstom, pripovedovanje, spominjanje ter sele zatem skozi zapisovanje pripovedi in spominov. Identifikacije so namrec fluidne in spremenljive (Drummond 1980) ter se (re)organizirajo glede na spremenljiva, pogosto kaoticna razmerja med materialnimi okoliscinami, interakcijami in podobami. Proces regionalizacije in nacionalizacije v Istri ter oblikovanje podobe Savrinke pri tem ni izjema.8 Savrinizacija dela Istre, je bila, kot je zapisal Borut Brumen, v 90. letih 20. stoletja proces slovenizacije oz. nacionalizacije novopecene slovenske Istre (Brumen 2002: 404), pozneje pa je bila bolj v povezavi z afirmacijo podezelske identitete v opoziciji z obalnimi mesti (Baskar 2002a: 130). Dandanes se zdi, da gre proces savrinizacije v smeri fasaderstva9 turisticne ponudbe ter da je nacionalno in ruralno-urbano razlocevanje zasenceno z romantiziranimi podobami stvarnih materialnih okoliscin iz zivljenja preprodajalk. Savrini in Savrinija so pri tem vnovic potisnjeni v ozadje, izstopa predvsem Savrinka, tokrat v vlogi avtenticnega lika. Nedavno je Turisticna razvojna agencija Autentica iz Kopra v sodelovanju s pisateljem Marjanom Tomsicem oblikovala poseben izletniski program »po poteh Savrink«, kjer se je, kot pravi avtor clanka v Primorskih novicah, »na poseben nacin poklonila liku Savrinke« (31. 3. 2011, 65/66, 9). V obalnih mestih Slovenije je moc kupiti skulpture glinenih Savrink, lutke Savrinke ter razglednice s fotomontazo prizora z nekdanje trgovske poti, ki sicer navajajo, da je Savrinka lik iz specificnega podezelskega okolja severovzhodne Istre, obenem in bolj izrazito pa delujejo kot nadregionalna10 podoba nostalgicnega iskanja izgubljenega casa in avtenticnega zivljenja, znacilnega za miticno rekonstrukcijo obcutja tradici- je, izkoreninjene zavoljo globalizacije (Selwyn 1996: 2). Gre za iskanje avtenticnosti, kot jo je, aplicirano na turisticno situacijo, teoretiziral ameriski sociolog Dean MacCannell (1976; 1992)11 ali zgolj za igranje s podobami v postmodernem svetu, kot je turisticne spektakle opisal John Urry (1990).
Pavlina Pajk (1854-1901) je prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. Z naslovom Pesmi jo je objavila leta 1878 in jo z dodanimi pesmimi ponatisnila leta 1893 v Zbranih spisih I . ...Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi v največji meri določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, temveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja. Pesnica predstavlja ljubezen po eni strani (pozno)romantično kot ključni pesniški vir in ženski subjekt sentimentalno doživlja neuresničeno ljubezen, ki pa je tudi vir moči. Po drugi strani pa se v prikazu ljubezni odmika od skrajnosti in se zavzema za razumnejšo ter obvladovano ljubezen in čustva sploh. Žensko identiteto reprezentirajo še pesmi z materinsko temo. Ženska dimenzija je pripisana tudi domoljubnim pesmim, značilnim za to obdobje, avtoričino življenje pa je spodbudilo še nastanek pesmi z motivom sirote in domotožja
Časopis za zabavo, znanost in umetnost je izhajal mesečno v Mariboru. Vseboval je prilogo: Vestnik. Pri urejanju so sodelovali Janko Pajk, Davorin Trstenjak in Josip Jurčič
