РезюмеВ статье рассматриваются некоторые стилистические явления синтаксического уровня. Дается квалификация структурных, семантических и коммуникативных единиц на уровне предложения и на уровне ...текста; названы средства, выражающие синтаксические отношения между единицами; выделены синтаксические процессы и категории текста. Дана классификация дополнительной информации.
U radu se skicira moguće područje preklapanja stilistike i pragmatike kako bi se oblikovao novi hermeneutički model za interpretaciju lirskoga teksta. Na početku se nude osnovne infomacije o ...pragmatici kao disciplini, njezinim začetnicima (H. P. Griceu i J. L. Austinu) i temeljnim konceptima (deiksi i govornim činovima) iz kojih se derivira opća teza o performativnosti književnoga diskurza (Sh. Felman) s kojom je povezana i performativna hipoteza na kojoj se ustrojava lirska komunikacija (S. Levin). U središnjem dijelu rada nudi se pragmastilističko čitanje pjesme Kad mi svega bude dosta Ivana Slamniga. Pjesmu se najprije smješta u kontekst Slamnigova lirskog opusa te krugovaške poetike, a potom se izdvajaju i opisuju njezina osnovna stilska obilježja: prividna „lakoća” i komunikativnost, utjecaj ‘kolokvijalnog’ stila, uredna i simetrična kompozicija, metrički i versifikacijski postupci (trohejski osmerac, leoninska rima, izosilabičnost). Teza od koje analiza polazi jest da pjesma, koja se na prvi pogled čini pristupačnom i razumljivom, iz pragmastilističke perspektive izgleda bitno drukčije: njezina se „lakoća” pokazuje kao iluzija jer lirski subjekt specifičnim jezičnim i stilskim izborima (govornim činovima komisivima, specifičnom upotrebom deikse, foričkim odnosima i glagolskim vremenima) otežava (čak opstruira) lirsku komunikaciju. Interpretacija je stoga ponajviše usredotočena na autoreferencijalnost i performativnost Slamnigova pjesničkog diskurza nasuprot tradicionalnim konstativnim interpretacijama zaokupljenima dešifriranjem tekstualnih značenja
The paper sketches out the potential overlap of stylistics and pragmatics in order to come up with a new hermeneutic model for the interpretation of a lyrical text. The introduction lays down the basic information on pragmatics as a discipline, its founders (H. P. Grice and J. L. Austin) and its main concepts (deixis and speech acts) from which a general hypothesis of the performativity of literary discourse (Sh. Felman) is derived as well as the performative hypothesis (S. Levin) upon which literary communication is built. The central part of the paper offers the pragmastylistic reading of Ivan Slamnig’s poem Kad mi svega bude dosta. The poem is first put in the context of Slamnig’s poetry and then subjected to the stylistic analysis of its main features: the apparent ”lightness” and communicativeness, the influence of the ”colloquial” style, a neat and symmetrical composition, metrical procedures (trochaic tetrameter, internal rhyme, isosyllabic verse). The main hypothesis upon which interpretation is built is that the poem, which at the first glance appears easily accessible and comprehensible, when approached from the pragmastylistic perspective, seems quite different: its ”lightness” is unmasked as an illusion due to the fact that the lyrical subject makes specific linguistic and stylistic choices (commissive speech acts and deixis) in order to obstruct lyrical communication. The interpretation thus primarily focuses on the self-reflexivity and performativity of Slamnig’s poetic discourse to distinguish itself from traditional constative interpretations which dwell on deciphering the poem’s textual meanings
Dalam kaitannya dengan komunikasi searah, bahasa sering
dipergunakan oleh para dai dalam berdakwah di hadapan para jamaahnya.
Selain kampanye politik dan dakwah atau ceramah, praktik penggunaan
...bahasa sebagai alat komunikasi searah yang berpengaruh adalah khutbah
Jum’at. Pada setiap khutbah, terdapat gaya bahasa tersendiri yang berfungsi
sebagai ciri dari kegiatan berkhutbah, dengan penyesuaian pada waktu
diadakannya khutbah. Dalam hal ini, gaya bahasa menjadi penting karena
bahasa adalah suatu alat komunikasi efektif yang berpengaruh dan
mempengaruhi serta sebagai cerminan dari jiwa dan kepribadian dari
penutur yang hendak disampaikan kepada mitra tuturnya. Gaya bahasa
yang paling sering muncul dalam teks khutbah Jum’at berbahasa Arab
adalah gaya bahasa pertanyaan retorika atau Erotesis, tetapi selain itu ada
gaya bahasa Percakapan, Antiklimaks, dan Paralelisme.
O kas toliau? Kubilius, Vytautas
Problemos,
09/2014, Letnik:
35
Journal Article
Odprti dostop
Straipsnyje svarstomos lietuvių literatūrologijos ateities perspektyvos, jos metodologijos atnaujinimo galimybės. Teigiama, kad tyrinėjant literatūrą svarbiausia nepamiršti, jog rašytojo ...individualybė neprivalo ištirpti globaliniuose literatūros proceso apibendrinimuose ir kūrinio struktūros analizėje. Ji yra viską lemiantis kūrinio subjektas. Joje kryžiuojasi mūsų visuomeninės istorinės raidos keliai ir nacionalinio mentaliteto savybės. Naujųjų tyrinėjimo metodų tikslas turėtų būti ne universalių teorijų iliustravimas lietuvių literatūros pavyzdžiais, bet jos savitos logikos atvėrimas. Todėl istorinė poetika yra galbūt reikalingiausia būsimų fundamentalių darbų sritis. Pabrėžiama tarmės substrato vaidmens ištyrimo būtinybė. Istorinė poetika, tirdama mūsų meninio mąstymo formuotes, turėtų aiškinti jų genezę, raidą bei savitumą pasaulinės literatūros kontekste, nevengdama genetinių ir tipologinių lyginimų. Aptariama šiuolaikinės literatūrologijos metodologija.
he purpose of this research to describes the aesthetic value in the physical structure used in the lyrics of Soegi Bornean’s Asmalibrasi song and describes the implications of this research for ...learning Indonesian in high school. This research uses a qualitative description. The data source in this research is obtained from the lyrics of Asmalibrasi song by Soegi Bonean. This research uses documentary techniques, writing techniques and reading techniques. The theory used in the physical structure of Asmalibrasi song lyrics such as diction, imagery and language style used in conveying the meaning of an Asmalibrasi song lyric. This research is applied to Indonesian language learning in high school class X phase E of the Merdeka Curriculum. Implications for students' understanding of Indonesian language, cultural understanding, level of listening to lyrics and understanding meaning, and introduction to kebhinekaan Indonesia.
Polazeći od teze slovenskog teoretičara Marka Juvana o nužnosti pre-oblikovanja književne teorije u teoriju književnoga diskurza, rad će taj metodološki obrat propitati iz perspektive stilistike, ...discipline koja se i sama u drugoj polovici 20. stoljeća zatekla u sličnoj krizi i koja je svoju potencijalnu budućnost pronašla u simbiozi s različitim teorijama diskurza. Ta je suradnja posljednjih desetljeća bila najplodonosnija u području funkcionalne stilistike, koja se sve više promatra kao stilistika diskurza, no došlo je vrijeme da se razmotri kako bi se uvidi dobiveni takvom interdisciplinarnom suradnjom mogli primijeniti i na stilističku analizu književnih tekstova. Kao operativni pojam poslužit će nam ovdje koncept interdiskurzivnosti, koji je dosad pretežno bio predme-tom interesa socijalnih i lingvističkih teoretičara diskurza, ali koji nudi i mogućnost primjene u području literarne stilistike.
Na prvi pogled v novinarstvu sploh ni prostora za nezanesljive in nepreverjene informacije, a novinarski diskurz svoj status resnicnosti vendarle potrjuje precej drugace kot na primer znanstveni. ...Najveckrat sporoca o dogodkih in stanjih, do katerih javnost nima neposrednega dostopa in jih vecinoma tudi ne more eksperimentalno preveriti, zato jim lahko le zaupa (Slavko Splichal 1997: 337). Poleg tega pa ima poleg informativne tudi interpretativno vlogo (Manca Kosir, 1988), v njem so torej posredovana tudi mnenja, ki se od dejstev locijo prav po svoji subjektivnosti in nepreverljivosti (Van Dijk 1996). Zaupanje v novinarske informacije je tako nerazdruzljivo povezano z zaupanjem v tocnost, natancnost, nepristranskost, dobro obvescenost in interpretativno sposobnost novinarjev kot zbiralcev, odbiralcev in posrednikov informacij. Najvisje zaupanje novinar doseze, ce je sam prisostvoval dogodku (Mats Nylund 2003: 846) ali je »sam, z raziskovalnim delom in razumevanjem sirsega druzbenega konteksta seznanjen z dogajanjem«. Novinarji pogosto porocajo tudi o dogodkih, pri katerih sami niso bili udelezeni, oziroma stanjih, za katere sami niso strokovnjaki. V takih primerih je za doseganje naslovnikovega zaupanja, da se na sporoceno lahko zanese, potrebna informacija o tem, kako je novinar informacijo dobil (Tomo Korosec 1998: 196). Prav iz te okoliscine, ki je kodificirana tudi v temeljnih dokumentih novinarske profesionalne identitete, izvira potreba po sklicevalnih avtomatizmih: sporocanjskih sredstvih, ki delujejo kot jezikovna manifestacija novinarjevega stika z virom informacije (Verica Rupar 2006: 130). Ker je zaupanje naslovnikov v teh primerih povezano z njihovo oceno verodostojnosti in kompetentnosti vira, se novinarji navadno sklicujejo na uradne vire, ki jih javnost pozna in ceni kot verodostojne in kompetentne (Vesna Laban 2004: 209, Ines Drame 1994: 306). Novinarjeva dolznost sklicevanja na vir je lahko izjemoma krsena zaradi dolznosti do spostovanja zaupnosti vira informacij (Poler 1997: 123, 165), toda tudi v teh primerih mora novinar informacijo preveriti pri vec virih in po moznosti pridobiti takega, ki pristane na identifikacijo (Poler 1997: 124-130). Potemtakem bi moral biti odstotek sklicevalnosti glede na nezanesljivost, ki izhaja novinarjevega dvoma o verodostojnosti in kompetentnosti vira ter posledicno zanesljivosti posredovane informacije, zelo nizek, saj je novinar dolzan pridobiti kredibilne vire in zanesljivost informacij nujno preveriti pri vec virih. Moznost tovrstnega sklicevanja pa kljub vsemu mora obstajati, saj se, na videz paradoksalno, prav tako utemeljuje v novinarjevi odgovornosti do naslovnikov: ce se novinar kljub vsemu odloci objaviti informacijo, ki jo oceni kot ne povsem zanesljivo, mora namrec na to posebej opozoriti. Gre za primere, ko novinar presodi, da bi zamolcanje se ne povsem preverjenih informacij, ce bi se naknadno izkazale za resnicne, bilo za javno dobro skodljivejse kot objava morebitnih neresnicnih informacij. Nasprotje tega je javni interes, na katerega se sklicuje predvsem, a ne zgolj, tabloidni tisk, ko v prvi vrsti uresnicuje svoje ekonomske interese, tu javni interes ni izenacen s tem, kar javnost mora vedeti, ampak s tistim, kar javnost hoce vedeti (Poler Kovacic 2005: 111, 183). Avtomatizem, ki je utemeljen na eticni potrebi obvestiti javnost o nezanesljivosti porocanega, je v tem kontekstu tako pogosto zlorabljen za objavljanje senzacionalisticnih, nepreverjenih in ne nujno resnicnih informacij. Vrste take rabe bodo podrobneje analizirane in komentirane v podpoglavju o ugotovitvah raziskave. Korpusno gradivo je pokazalo, da je poleg sporocanjskih vlog clenkovne zveze naj bi in deleznika na -l, ki jih opisuje Koroscev model, mogoce v slovenskem porocevalstvu razpoznati se dve rabi te zveze in z njima dopolniti ta model. Prva izraza sklicevanje na vir, ki v svoji izjavi ubesedi namero, torej nekaj, kar vir predvideva, da se bo v prihodnosti zgodilo, in to izrazi z zvezo naj bi + del. -l, zato ne gre za nepotrebno dvojno sklicevanje, temvec sklicevanje na namero. Druga raba je novinarjevo distanciranje od virovih interpretacij in mnenj. Na pogostnost rabe za sklicevanje na namero je mogoce sklepati iz dejstva, da je skoraj polovica vseh zadetkov v pregledanem vzorcu sobesedilno referirala na prihodnost. Ker je sklicevanje na namero pogosto upovedeno v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom, se postavlja vprasanje, ali ga je mogoce interpretirati kot poseben sklicevalni avtomatizem, kjer zveza naj bi + deleznik na -l nima vloge slabitve gotovostne naklonskosti. Nekateri primeri rabe, ko je iz sobesedila mogoce razbrati, da je vir svojo izjavo upovedal kot trditev, in ne kot domnevo, iz sobesedila pa tudi ni razvidno, zakaj bi izjavo kot nezanesljivo oznacil novinar, napeljujejo na sklepanje, da zveza naj bi + del. na -l lahko opravlja zgolj funkcijo sklicevalnega avtomatizma, na da bi slabila gotovostno naklonskost dela povedi, ki ji sledi. Primeri take rabe so povezani predvsem s pojavljanjem ne-povednika v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom. Z opazovanjem pogostnosti sopojavljanja te oblike z modalnimi clenki za slabitev in krepitev gotovostne naklonskosti te hipoteze ni mogoce potrditi. Najpogostejsa je kombinacija zveze s clenkom menda v primerih, ko vir, na katerega se novinar sklicuje, ni popolnoma identificiran ali pa gre kar za sklicevanje na govorice. V teh primerih obliki delujeta kot podvojeno izrazanje nezanesljivosti, s katerim se skusa novinar dodatno zascititi pred obtozbami o neresnicnem porocanju. Pri porocanju o neuradnih, se bolj pa nedokazanih dejanjih, sta v rabi morfemskega sklicevanja glede na nezanesljivost opazni dve skrajnosti. Po eni strani vsesplosna nereflektirana raba tudi tam, kjer ni potreben in bi jo bilo mogoce razloziti s pretirano skrbjo novinarjev za eticno korektno porocanje, po drugi strani pa zloraba za razsirjanje nepreverjenih in senzacionalisticnih informacij.
V prispevku obravnavamo poskus Grigorija Vinokurja (1896-1947) in Charlesa Ballyja (1865-1947), da bi v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, še pred delovanjem Praškega lingvističnega krožka, ...razvila stilistiko kot teoretično utemeljeno jezikoslovno disciplino. Oba jezikoslovca sta si prizadevala uveljaviti stilistiko kot uporabno znanost, a se njuna izhodišča in pojmovanje predmeta stilistike močno razlikujejo. Osvetlili bomo težave, ki jih odpirata oba pristopa in konteksta, v katerih sta njuni pojmovanji nastali.
The goal of the monograph ('Web texts and language on the Web (the case of blogs and Wikipedia in the Slovenian language)') entitled Web texts and language on the Web (the case of blogs and Wikipedia ...in the Slovenian language) is to give an overview, as complete as possible, of the topic of web texts, although its main part is limited to blog and Wikipedia texts, where, as it turns out, there is a need for placing the topic into a broader context of electronic texts. The first chapter treats the circumstances of the formation of the Web and its definition in relation to the Internet and other electronic media. In the second chapter, corpus and dictionary are presented in relation to the Web, especially in terms of web corpora, the current role of web search engines is discussed, as well as the use of the Web in lexicography. The third and the largest part of the monograph includes a detailed analysis of Slovenian language and texts, especially of the selected material obtained from blogs and Wikipedia.
PDF
