Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno ...svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…
V okviru dvatisočletnice »dograditve rimske Emone«, kot se diplomatsko izražajo mediji in ustanove (na kaj natanko se nanaša slovita omemba letnice 14/15 po Kr., najdena v Ljubljani na fragmentu ...rimske napisne plošče, je namreč nemogoče reči), že vse leto 2014 potekajo prireditve in razstave v spomin rimskih časov. Med izvirnejše gotovo sodi predstava Vonjave Emone, ki jo je uprizorilo gledališče Senzorium po konceptu in v režiji svoje direktorice in umetniške voditeljice Barbare Pie Jenič.
Prispevek razišče pojav igre v igri oziroma gledališča v gledališču znotraj slovenske dramatike dvajsetega stoletja od dekadenčne moderne preko ekspresionističnega modernizma do neomodernizma ...performativnega obrata in postdramskega v mediatizirani družbi spektakla. Analizira igre štirih stebrov sodobne dramatike po krizi absolutne drame: Ivana Cankarja (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi, Dušana Jovanovića (Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka) in Matjaža Zupančiča (Hodnik). Pri tem ugotavlja, v kakšni meri in na kakšne načine te drame uveljavljajo različne načine igre v igri, da bi metagledališko, medbesedilno in medmedijsko spregovorile o statusu fikcije in resničnosti v umetnosti, kulturi in družbi.
"Kinokacija" je eden od ključnih pojmov 20. let 20. stoletja. Nove zmožnosti filma so spodbudile gledališče, da je začelo z uporabo gledaliških sredstev ustvarjati filmske učinke in iskati novih ...uprizoritvenih oblik in načinov, ki bolj ustrezajo s filmom transformirani percepciji publike. Na to niso ostale imune niti druge umetnosti (literatura, slikarstvo, fotografija, proces izdelave knjige). Vselej pa gre za izrabljanje potencialov filma za predstavljanje kolektivno izkušenega sveta.
This article is based on audio samples of good practice in radio plays. The samples were selected to emphasize features essential to radio and its most structured genre (i.e., the radio play or ...so-called sound theatre). They are: the illusion of intimate contact, the illusion of simultaneity, the paraverbal as the strongest signal in a spoken message, the hierarchy of voices, identifying the listener and director as "primary listener," minimalism, segmented composition that can catch even the casual listener, recycling, and silence as a powerful compositional and expressive element.
PDF
