Fotografija žene, ki jo materinstvo popolnoma osrečuje, in otroka, ki je v materinem naročju do popolnosti zadovoljen. Mama Anika Vodišek se je v družino Frecetovih s Konca rodila kot tretja od osmih ...otrok natanko pred devetdesetimi leti – 4. junija 1930. Z možem Ivanom sta si ustvarila družino v Lahomnem in tam preživela skoraj 60 skupnih let. Vsaka nova generacija je njeno življenje obogatila z dodatno srečo. V zadnjih letih bolezni so jo najbolj razveseljevali skupni trenutki z družino in prijatelji, žal pa se je pred tremi leti od nas poslovila. Da se je bodo spominjali tudi najmlajši člani družine, štiri pravnukinje in dva pravnuka, so poleg naših pripovedi zaslužne tudi fotografije; stare, na katerih jo težje prepoznajo, in nove, na katerih se najdejo skupaj z njo.Lahomno je bilo v času njunega skupnega začetka malo naselje, ki je takrat štelo le dve hiši – našo in Krašovčevo. V njej je živela moja ‘tretja stara mama’ – teta Zefka, mama novinarja Radia Celje in Novega tednika Jureta Krašovca, ki jo je redno obiskoval. Tako bo bolj jasno, zakaj je avtor pričujoče fotografije ravno on.Posnetek je nastal v času, ko še ni bilo niti običajno niti omogočeno, da bi fotografirali vsak življenjski trenutek, kot se to dogaja sedaj. Ko še ni bilo digitalnih aparatov in telefonov, kjer lahko nastale posnetke tudi takoj zbrišeš, je vsak fotograf dobro premislil, kaj želi ujeti na fotografiji in kako. Tudi zaradi tega so stare fotografije toliko bolj dragocene.Najina prva skupna fotografija z mamo je meni ena ljubših. Tako naju je sredi leta 1959 v nepozabnem trenutku ujel ‘stric Jurček’, kot smo mu rekli pri nas. Še nekaj njegovih fotografij hranimo v družinskem arhivu, avtor najštevilnejših v našem črno-belem arhivu pa je mamin brat Tine, ki je za poseben odnos do starih fotografij navdušil tudi mene.Prispevala: Slavica HrastnikFoto: Jure Krašovec
Vencetova dekleta s Topolca pri Ilirski Bistrici, fotografirane s svojo mamo Francko (1890-1971) na dan, ko so pokopali soproga očeta Franca (1887-1962). Od desetih otrok se je pri Vencetovih rodilo ...šest deklet in štirje fantje. Prva svetovna vojna je bila za družino velika preizkušnja. Oče Franc je cesarja služil štiri leta, preživel vojskovanje v Galiciji, nekajletno rusko ujetništvo in po povratku domov je moral znova na fronto, tokrat v severno Italijo do konca vojne. Na srečo se je oče živ in zdrav vrnil domov.Ves ta čas je za družino in otroke skrbela sama mama Francka. Po prvi vojni se je pri Vencetovih rodilo še šest otrok in skrbi za preživetje na mali kmetiji je bilo več kot obilo. Med zadnjo vojno so bili vsi v družini narodno usmerjeni. Vsi štirje bratje so bili partizani. Vsi so si ustvarili družine, ohranili in obnovili družinsko hišo na Topolcu.Na sliki: Ženski del Vencetove družine: z leve: Vilma (1933), Majda (1930), Pavlina (1913), stara mama Francka, Marija (1911), Anica (1923) in Stana (1925.
Moj stari oče Anton Agrež, trgovec, z lastno stojnico na Glavnem trgu v Celju, je bil med drugim tudi član celjske »zelene bratovščine«. V času prve svetovne vojne je bil na fronti kot pripadnik ...87. cesarskega in kraljevskega pešpolka ter poddesetnik v M. g. Abt. (Maschinengewehr Abteilung- hitrostrelni oddelek). Zagotovo je bila njegova prerana smrt v 49. letu starosti predvsem posledica težkih in nečloveških razmer na fronti.Ob njegovi smrti pred 80. leti je bil v reviji Lovec objavljen naslednji nekrolog: »Dne 10. februarja 1939 je umrl Anton Agrež, posestnik in branjevec v Zavodni pri Celju (danes Skalna klet), star komaj 49 let. Po njem ne žaluje le zvesta in dobra žena ter pet nepreskrbljenih otrok, ampak celokupno naše članstvo, ki ga bo ohranilo v lepem spominu. Kako priljubljen je bil pokojni, je pokazal njegov pogreb dne 12. februarja, katerega se je udeležila tudi četa lovcev s puškami. Ob odprtem grobu se je od njega poslovil društveni predsednik g. direktor Mravljak. Za slovo mu je zapel lovski rog, v zadnji pozdrav pa so mu odjeknile lovske puške. Bodi mu zemljica lahka!« Vir: Lovec, let. 26, leto 1939, str. 161Prispeval: Rudi Škedelj
