Književnokritička recepcija Ujevićeva Oproštaja bila je bogata, a pokazuje da je pjesma, zbog tematskih i formalnih obilježja, bila naročito poticajna za proučavanje tragova i utjecaja koje su ...različiti književni kodovi ostavili u njezinu ustroju. Polazeći od radova Josipa Vončine, Pavla Pavličića i Dubravke Oraić Tolić, u radu se nastoje pokazati dominantne intertekstualne veze na koje pjesma upućuje kako bi se naglasilo da je usprkos jasnim tekstualnim signalima na razini jezika, grafije i retorike, koji upućuju na povezanost pjesme s hrvatskom ranonovovjekovnom književnosti, tematski sloj pjesme izrazito moderan. Stoga se Oproštaj iščitava na podlozi nekih središnjih poetskih tekstova francuskoga simbolizma, kao što su Baudelaireovo Putovanje i Rimbaudov Pijani brod, kako bi se pokazalo da pjesma uspostavlja podjednako aktivan odnos i prema književnoj dijakroniji i književnoj sinkroniji.
Članek je posvečen vlogi intertekstualnost pri razumevanju Evripidovega Oresta. Najprej na kratko oriše glavne poteze teorij intertekstualnosti in njihovo vlogo v klasični filologiji, nato pa ...predstavi intertekstualne značilnosti te Evripidove tragedije. V zaključku predstavi tri možne ugovore proti poziciji Frome Zeitlin o intertekstualnosti tragedije Orest: najprej se posveti družbenemu kontekstu tragedije, nato strukturalističnemu razumevanju jezika in nazadnje še možnostim intertekstualnosti v ustni književnosti.
Članak prikazuje dosad nedovoljno istražen odnos između dvaju dramskih tekstova: Čuda djevice Ivane Drage Gervaisa i Glorije Ranka Marinkovića, pri čemu se nameće zaključak kako se radi o dvama ...sadržajno i ideološki veoma bliskim tekstovima. Obje drame, nastale otprilike u isto vrijeme, od autora koji su obavljali vrlo visoke i odgovorne kazališne dužnosti, tematiziraju Katoličku Crkvu na izni- mno negativan način u vrijeme kad je politička, komunistička, vlast to zahtijevala radi vlastitih interesa. Čudo djevice Ivane temelji se na stvarnom slučaju Johance Jeroušek s početka XX. stoljeća, koji je već onomad u Supilovu Riječkom novom listu bio iskorišten za “antikleri- kalnu propagandu”, što je ponovljeno 1952. u Riječkom listu. Marinko- vićeva Glorija donosi istu ideološku pouku, pri čemu se radnja Glorije može itekako povezati s Gervaisovom komedijom (glavna junakinja u sukobu s Crkvom), pa su autori vjerojatno crpili iz istog izvora. Nije pritom neznačajno da se i u Gloriji spominje slučaj “svete Johance”. U razdoblju nakon proglašenja zatočenog nadbiskupa Stepinca kardi- nalom 1952. i posljedičnog prekida diplomatskih odnosa Jugoslavije s Vatikanom, kad se staleškim udruženjima svećenika željelo razbiti crkveno jedinstvo i odvojiti Crkvu u Hrvata od Rima, oba teksta propa- giraju politički podoban zaključak. Gervaisova drama nije nikad izve- dena – kao da je od dvije podobne i kao naručene drame odabrana ona uspješnija, kojoj je lošija maknuta s puta da ne bi smetala! Oba se teksta, posebice Gervaisov, tako u svojem povijesnom kontekstu i izrazitoj ideologičnosti mogu usporediti i s rimskim mimovima i farsama koji su ismijavali kršćane u vrijeme njihova progona.
Pričujoči članek je intertekstualna študija Flaubertovega romana Gospa Bovary in njegovega fragmentarnega, postumno izdanega dela Slovar splošno priznanih resnic. Avtor s primeri ponazori tematska ...sovpadanja in podobnost formulacij ter dokaže prisotnost socioloških, zgodovinskih in literarnih vzorcev, ki so v Slovarju konkretizirani – skorajda teoretsko – kot splošno priznane resnice, v romaneskni obliki pa izgrajujejo »družbeno scenografijo«, katere parafraza je tudi podnaslov Gospe Bovary: Značaji s podeželja. Zato opozarja, da Gospa Bovary ni (samo) roman o Emmi Bovary in da zgodbo osmislijo, če ne celo upravičijo, šele poteze omenjenih značajev s podeželja. Pri Flaubertu se konceptualizacija in literarizacija »splošno priznanega« odvijata vzporedno, zato o časovni primarnosti ene ali druge ni mogoče govoriti. Vendar v Gospe Bovary ravno kot družbena scenografija dobi podobo zgoščena satira Slovarja, ki ga avtor vidi kot presek in sintezo pisateljevega opusa, hkrati pa kot komplementarno čtivo k dotičnemu romanu.
Rad istražuje Vonnegutovo hibridno žanrovsko štivo Timequake (1997)
kao poprište karnevala intertekstualnosti koje svojim vrtlogom višeglasja
i poveznicama s drugim tekstovima i filmom tvori nove ...spoznaje i
vrijednosti. U konceptualno-teorijskome smislu analiza se temelji na
postavkama Julije Kristeve o intertekstualnosti, produktivnosti i otvorenosti
teksta (Kristeva, 1980) te na Bahtinovoj teoriji karnevala, dijalogizma
i polifonije, čije međudjelovanje uobličuje cjelinu podložnu vječitoj
metamorfozi u kojoj sukobljeni glasovi različitih svjetonazora vode
ravnopravan dijalog (Bakhtin, 1984). Tematiziranjem dinamična protoka
komičnih i dramatičnih rekontekstualizacija, prisutna u dijaloškome
međudjelovanju ovoga i drugih tekstova i medija, dolaze do izražaja njihovo
usložnjeno uspostavljanje, preobrazba smisla kao i pomjerenost te
karnevalizacija kojoj pridonose diskurzivna vrludanja između referencijalna
i autoreferencijalna, između fikcije i fakcije.
Medbesedilnost v poeziji Gregorja Strnise torej ni Ie vkljueevanje »tuje besede «, ternvec tudi vzpostavljanje dialoskih razrnerij s slikarskirni podobarni. Razrnerja rned sliko in zapisano besedo ...kazejo razlicno stopnjo rnedsebojne odvisnosti. Raziskovalci govorijo 0 »interferenci« (npr. Caws 1990), »oscilaciji« Jean-Luc Nancy (2003: 144), hiazrnu, »korespondenci« rned urnetnostrni oz. rnedbesedilnosti (DZIADEK 2011: 14). Vprasanje ekfraze kot vrste medbesedilnosti je kompleksno in problematieno. Izraz ekJraza (gr. ekphrasis - nataneen opis) je v leksikonu Literatura definiran kot»v anticni retoriki, literaturi in zgodovinopisju natancen opis oseb ali predmetov, posebno umetniskih del, kipov, stavb« (1987: 57). Mnogi raziskovalci ekfrazo razurnejo bolj siroko in ta za njih predstavlja »verbalno reprezentacijo grafiene ali vizualne reprezentacije« (HEFFERNAN 1991: 297-316). V prispevku bo ekfraza obravnavana z literarnega vidika in zato upostevarn definicijo iz Slownika terminow literackich (Slovarja literarne terminologije), kjer je pojem ekfraze opredeljen kot »pesnisko delo, ki opisuje slikarsko, kiparsko ali arhitekturno umetnino. « (GLOWIl:rSKI 1998: 122). Da bi doloeeno besedilo lahko razumeli kot ekfrazo, mora vsebovati eksplicitne povezave/navezave s konkretnirn urnetniskirn delorn (slikarskim, kiparskim ali arhitekturnim). Naslov slike, kipa, zgradbe ali priimek avtorja se lahko pojavi v naslovu, podnaslovu ali v sarnern literarnern besedilu. Druga znaCilnost ekfraze je opis urnetniskega dela v besedilu, ki ornogoca nedvornno povezavo z doloceno urnetnino. V sodobni poeziji ekfraza ni vezana Ie na prikazovanje dolocenega predrneta z besedo, arnpak tudi z nastankorn avtonornne pesniske stvaritve, zaznarnovane s posebnostrni avtorjevega pesniskega jezika. Ta se obenem trudi, da bi pokazal predmet (npr. slikarsko delo) in v ospredje postavlja naCin njegove prezentacije. Pesmi dveh ciklov iz zbirke Skarje lahko obravnavamo kot ekfraze, ker se v njih pojavljajo °Citna znarnenja, ki nas usrnerjajo neposredno na konkretna dela slikarske urnetnosti Giorgia de Chirica. Prvi cikel z naslovorn Sence ze s svojirn podnaslovorn »po naCinu rnoj stra Giorgia de Chirica« usrnerja k neliterarnernu viru navdiha. Tudi drugi cikel Stolpi s podnaslovorn »iz album a Giorgia de Chirica« kaze na zvezo z ustvarjalnostjo nadrealisticnega slikarja; naslovi posarneznih pesrni so obenern (vcasih nekoliko spremenjeni) naslovi slik: Melanholija nekega popoldneva, Skrivnost prihoda, Strah pred odhodom, Nostalgija za neskoncnostjo, Veliki stolp. Druga znaCilnost, ki uterneljuje rabo oznake ekJraza za ornenjena dela, pa je ta, da vsebujejo elernente opisa navedenih urnetniskih del, in sicer konkretnih rnotivov ali barv. Oba cikla se torej navezujeta na rnetafizicno slikarstvo Giorgia de Chirica in predstavljata poskus jezikovne konceptualizacije vizualne zaznave. V prvern od ornenjenih eiklov z naslovorn Sence Gregor Strnisa vodi dialog predvsern z nacinom slikarjevega upodabljanja. V pesmih se pojavljajo za de Chirica znacilni rnotivi, kot so: senee, prazne uliee, stene ali vogali zgradb, pokrajine opustelih rnest, ki se ne nanasajo na konkretna slikarska dela. V tern prirneru za intertekstualno razrnerje rned besedili ni bistvena stopnja podobnosti prototipu, ternvee poskus pesnikove rekonstrukeije neponovljivega razpolozenja, kakrsnega ustvarja de Chirieovo rnetafizieno slikarstvo, torej razpolozenja skrivnosti, nostalgije in prieakovanja. Zato je te pesrni rnogoee uvrstiti rned t. i. Bildgedichte.1 V njih se jasno vidi, da se je avtor navdihoval pri slikarskih delih, eeprav ne gre za njihov nataneen opis, arnpak sarno za »svobodno besedno variacijo« (DZIADEK 2011: 11) slikarskih tern. Strnisa navadno koneeptualizira vizualno izkusnjo in stern ustvari novo pesnisnisko sliko s pornoejo motiva, ki se pojavi v slikarskem delu de Chirica. Uporabljena sredstva (npr. epiteti, prirnerjave, poosebitve) vplivajo tako na nazornost opisa kot tudi na ustvarjanje posebnega ozraeja slikarskih del. Stevilne ponovitve istih rnotivov v eelotnern eiklu ustvarjajo vtis, da gre za ternatizaeije razlienih fragrnentov de Chirieovih slik. Odlornek iz prve pesrni eikla Cigara Tako uzaveScene slikarske podobe kot tudi poskusi njihove jezikovne konceptualizacije tezijo k prikazovanju necesa, kar se predstavitvi izmika. Osvetliti zelijo skrivnostno razseznost obstoja, sintezo tujega in nedostopnega, ki je hkrati izraz notranje izkusnje. Na eni strani stremijo k dosledni ponazoritvi slikarskega fenomena, na drugi strani pa govorijo 0 neizrazljivosti, znaCilni za opis slikarskega dela. Poleg tega priblizujejo naslovnika taki resnicnosti, kakrsno vidi Strnisa, torej vecdimenzionalni in nedournljivi, v kateri posameme razseznosti sobivajo (elementi, uporabljeni tako v pesmih kot na slikah de Chirica, se ponav1jajo v zaporednih de1ih; npr. sence, stolp). Slike, na katere se navezuje Strnisa, ne izrazajo brez razloga skrivnosti in vere v moznost transgresije in dvoma v obstoj edine nam dostopne razseznosti sveta. To je neposredno povezano tudi s pesnikovim svetovnim nazorom, po katerem je poezija svojevrsten notranji svet, ki v sebi zelruzuje nasprotja Crea1nega in domisljijskega, zunanjega innotranjega, zemeljskega in vesoljskega), obenem pa se z medbesedilnimi navezavami ta svet siri in bogati.
Lutkarstvo se sedamdesetih godina 20. stoljeća oslobodilo prevelikog utjecaja dramskog kazališta i približilo se postmodernom izrazu. Poljski lutkar Jan Wikowski dvadesetak godina ranije postavio je ...na scenu vlastiti tekst Ginjol u Parizu u kojem je poznate teme, likove i zaplete lutkarskog tipa ginjola promatrao u drugom kontekstu. Glumac lutkar se u ovoj predstavi prvi put nalazio ispred paravana i pričao o povijesti ginjola te ujedno izvodio lutkarske igre koristeći kazalište u kazalištu. Na tragu takva lutkarskog izraza sedamdesetih godina u Hrvatskoj nastaju lutkarski tekstovi koji sukcesivno nižu dramske situacije, imaju vremenski i prostorni diskontinuitet i u kojima iščezava radnja te nema zapleta ni dramskog lika u klasičnom smislu. Autorica odabire Bajku o kraljevim trešnjama koju je Luko Paljetak napisao po modelu nove bajkovitosti kada je radio u Kazalištu lutaka Zadar koje je bilo pod utjecajem poljskoga lutkarstva i po mnogim osobitostima približio se postmodernoj drami.
Prispevek prinaša razmislek o žanrskih značilnostih novinarskega dnevniškega uvodnika. Pri tem v besediloslovni pristop vključuje spoznanja novinarskih študij in diskurzivne analize ter skuša tako ...zajeti tudi tiste žanrotvorne prvine, ki ne izhajajo neposredno iz uvodniških besedil, temveč iz sporočanjskih okoliščin, v katerih ta besedila nastajajo, ter iz medbesedilnih razmerij znotraj novinarskega diskurza.
PDF
