Ze kratek pregled kriticne izdaje pokaze, da Barkov prakticno v vseh zanrih klasicisticnega pesnistva opeva isto podrocje clovekovega delovanja, se pa jezik teh del v veliki meri podreja ...klasicisticnim normam, saj se v odah, pesnitvah, poslanicah, elegijah in basnih slogovni register prilagaja zahtevam zanra. Edina stilisticna stalnica so vulgarizmi, ki so enaki ne glede na to, ali gre za odo ali basen, in ki v odnosu do razlicnih tradicionalnih jezikov klasicisticne poezije vzpostavljajo jasno obcuteno slogovno disonanco.13 Ocitno je, da se je Barkov pri svojih adaptacijah zanrskega sistema klasicizma zgledoval tudi pri Francozih. Eno od ohranjenih del je namrec tudi razsirjen prevod mladostniske razvratne Ode Priapu Alexisa Pirona (1689-1773), ceprav prenosa prakticno celotnega zanrskega sistema klasicizma v sfero pornografije ni mogoce pojasniti s tradicionalnimi pojavnostmi dinamizacije zanrskega sistema, kakrsni sta v 17. in 18. stoletju parodija in travestija (gl. JuVan 2000: 42). Parodicna raba uveljavljenih literarnih jezikov za ubesedovanje nove, literarnemu kanonu povsem neprimerne vsebine, je sicer nedvomno prisotna, obenem pa vulgarizmi, ki v slogovno okolje tradicionalne zanrske vsebinske sheme (slavljenje junaka v odi, njegova junastva v pesnitvi, fabulativni konflikt z moralnim naukom v basni) vnasajo novo, grobo jezikovno preobleko, do neke mere sledijo nacelom travestije. Obe naceli ocitno nista rabljeni v tradicionalni znotrajliterarni vlogi, saj njun namen ni rusenje oziroma dinamizacija zanrskega sistema klasicizma, temvec celovita uporaba slednjega za opis spolnosti (ter delno nasilja in pijancevanja) kot nekaksne sfere antikulture.14 Ob tem poulicni jezik prodira v literaturo v zelo omejenem obsegu (prenasa se prakticno le bogat nabor ∂ljudskih< sinonimov za oznacevanje vseh mogocih obscenosti) in v njej sobiva z jeziki prave poezije, zato je ocitno, da glavni namen tega prepleta ni ne parodicno rusenje klasicisticnega kanona, niti neposreden, veristicni opis opolzkosti v vulgarnem jeziku gostilniskega vsakdana.15 Barkov je ocitno zgolj iskal jezik, s katerim bi bilo mogoce ∂opevati< clovekove dejavnosti, ki jih je klasicisticna poezija spregledala in ki so mu bile - ce sodimo po ohranjenih drobcih njegove biografije - tudi osebno precej blizu.16 Za vzor je vzel anticno eroticno poezijo in podobne dosezke francoskih piscev, klasicisticno jezikovno doktrino treh slogov, ki je dolocala obseg rabe cerkvenoslovanskih in vzhodnoslovanskih jezikovnih prvin v ruski poeziji, pa je na svojstven nacin dopolnil z vulgarnim besedjem za opisovanje spolnosti. S tem je ustvaril poezijo, ki je na piedestal, ki so ga v klasicisticni poeziji zasedali junaki posameznih zanrov, ustolicila intimne telesne dejavnosti ter najintimnejse telesne dele. Prva ocitna razlika med obema avtorjema je torej v obsegu njunega vpliva. Medtem ko je Gogolj predstavljen kot avtor, ki je pomemben v svetovnem merilu, je pri Lermontovu njegov vpliv omejen na rusko kulturo, obenem pa se argumentaciji razlikujeta tudi v vrednotenju objekta institucionalnega cascenja. Pri Gogolju je v ospredju kategorija pomena (rus. ...), ki konkretno vsebinsko napolnitev dobi sele v procesu interpretacije: avtor je razglasen za pomembnega, a kaj dejansko pomeni za domaco in svetovno kulturo, v veliki meri ostaja odprto. V nasprotju s tem je jubilej Lermontova ukazano castiti za njegov doprinos (rus. ...), torej za tisto, kar je v njegovem ustvarjanju nedvomno obogatilo rusko kulturo. Gogolj torej nekaj pomeni, medtem ko Lermontov nekaj prinasa, na ocitno razliko med dvema jezikovnima konceptoma vrednotenja pa kazeta tudi ostala dva slovarska pomena uporabljenega leksema.1 Ceprav gre pri obeh opredelitvah za uveljavljene jezikovne kliseje, je izbira kliseja z drugacnim vrednostnim poudarkom ob ponovitvi vecine ostalih formulacij v novem ukazu povedna. Govori o drugacnem kontekstu, v katerem kulturna politika nove, mocnejse ruske drzave obravnava tradicijo, ki se iz sfere abstraktnih absolutnih kulturnih vrednosti zacne premescati v kontekst produkcije, potrosnje in akumulacije druzbenega kapitala tudi na deklarativni ravni. Lermontova se je ukazano spominjati zaradi njegovega do(pri)nosa, enaka ekonomska logika pa velja tudi ob vrednosti spomin(janj)a, ki se meri predvsem v kolicini denarja, ki ga je vlada namenila za obelezevanje obletnice. Kot najpomembnejsa novica o tem, kako vlada namerava izpolniti predsednikov ukaz, je namrec oktobra 2011 v ruskih medijih odmevala izjava takratnega namestnika ministra za kulturo Andreja Busigina, da bodo za spominske slovesnosti in projekte, posvecene dvestoletnici pesnika, namenili 200 milijonov rubljev. Ob pozornejsem branju se je sicer razkrilo, da gre za nacrtovano vsoto, ki naj bi jo ob proracunskih virih pomagali doseci tudi ostali partnerji, tako da pravzaprav ne vemo, koliko denarja je vlada dejansko namenila za projekt, a ocitno je, da je pri oblikovanju tega nominalnega zneska svoje prispevala tudi pesniska logika, saj so napovedani okrogli milijoni ob okrogli obletnici svojevrstna simbolna realizacija maksime cas je denar.
