Tovarna Stol je svojim delavcem omogočala dopustovanje v njihovih počitniških domovih. Tako smo šli mama, oče in jaz lahko na morje v Fieso. To je bilo za nas dolgo potovanje, saj smo imeli fičkota, ...ki je na vrhniškem klancu prvič zakuhal. Ker je bilo morje težko dostopno, smo se ga toliko bolj veselili in počitnice ob morju so bile vrhunec leta.
Fotografija moje prve vožnje s čolnom v predšolski koloniji v Baški na otoku Krku, stojim prva v drugi vrsti z leve (označena s križcem). Med prepoznanimi sta Martina Lanergar, por. Habjan, deklica v ...ozadju čolna na desni (drži roko v vodi). Ob njej je njena sestrična Zvonka Benedejčič, por. Filovski.Čeprav smo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja živeli še zelo skromno, mi je bilo dano že pred vstopom v šolo in nato še vsa osnovnošolska leta biti teden dni med počitnicami na morju. Z vlakom smo se peljali do Reke in nato z ladjo do Baške. Z veliko hvaležnostjo se spominjam mame, ki mi je omogočila udeležbo v koloniji in kot petletni deklici za moje prve morske počitnice pred več kot šestdeset leti kot poklicna šivilja sešila zame in za mojo punčko, igračko, ki sem jo vzela s seboj, enaki obleki in kopalke.Prispevala: Cvetka Škoflek
Spomin mi rad zaide za več, kot pol stoletja nazaj, ko sem, kot srednješolka preživljala brezskrbna poletja v Zadru, kjer je živel brat Vladimir. Vse dni sem v družbi svojih vrstnikov preživela na ...plaži. Nihče me ni opozarjal, da se moram skrivati pred soncem ali pa celo mazati z zaščitnimi kremami.Sončnih opeklin se ne spominjam, razen enkrat, ko sem se doma na celjskem bazenu sončila ves dan misleč, da bom šla drugi dan porjavela na šolske počitnice v Makarsko. Vso noč sem na vlaku stala, da se me ne bi kdo dotaknil, ker me je koža neznansko pekla. Dobila sem mehurje po nadlahti in sokrvica mi je curljala po rokah. Toliko o ozaveščenosti glede sončenja v moji mladosti.V Zadru se opeklin ne spominjam, čeprav se tudi mazanja s kremami ne spominjam. Je pa res, da sem bila več v vodi, kot zunaj.Pozneje, ko sem si ustvarila družino, sem postala malo bolj ozaveščena. Ponavadi smo se namazali z neko navadno kremo, ko smo prišli na plažo. Pozneje, ko smo kampirali, nama otroka še namazati ni uspelo, ker sta jo že prej ucvrla na obalo. Vse je bilo bolj svobodno, nič gledanja na uro in določanja, kdaj se je treba umakniti v senco. Na soncu sem lahko mirno brala in potem ob knjigi sladko zaspala. Sončnih opeklin se sploh ne spomnim.In današnje dni: že galebi nad morjem se derejo, da se je treba izogibati soncu čez opoldan vse tja do 16. ure. In res, mimogrede dobiš sončno opeklino, sploh pa, če nisi namazan s kremo z visokim faktorjem. Če nimaš nič na glavi dobiš lahko sončarico, dehidracija ti grozi tudi če piješ, brez sončnih očal z UV zaščito je bolje, da se ne prikažeš ven.In moje spoznanje je, da tudi sonce ni več tisto, kar je bilo nekoč!Prispevala: Mirjana Steblovnik
Razglednica je bila poslana, datum na poštnem žigu ni v celoti viden. Na razglednici so tri enake hiše z drevesi in kopališčem Porto Apollo. Ob obali stoji mož v nedeljski obleki. Napis na zadnji ...strani: Correspondenz-Karte in Cartolina postale
Razglednica je bila poslana, ročno napisan datum: 3.7.1910. Na razglednici je pogled na mesto Izola. V ospredju je pomol, na katerem je nekaj ljudi. V ozadju so beli oblaki. Napis na zadnji strani: ...Cartolina postale.
