Prispevek obravnava značilnosti rabe slovenskega naj in ruskega pust’ (пусть). V prvem delu je predstavljena klasifikacija zgradb, v katerih naj in pust’ nastopata v členkovni funkciji. V obeh ...jezikih se členka uporabljata v zgradbah s tretjeosebno obliko povednega naklona, ki lahko izraža bodisi posredno pobudo bodisi pomene, ki so sorodni z velelnostjo (izrekanje želje, izražanje soglasja ali dovoljenja). Kot posebnost slovenskega naj izpostavljamo zgradbe s členkom in pogojnikom, ki lahko оznačujejo znižano stopnjo verjetnosti ali posredujejo informacijo iz tujega vira. V drugem delu obravnavamo rabo leksemov naj in pust’ v vezniški funkciji. Ključna razlika med slovenskim leksemom naj in ruskim pust’ je v tem, da se je naj gramatikaliziral v veznik, ki ob glagolih velevanja uvaja predmetne odvisnike. Glagoli velevanja imajo v ruščini druga dopolnila: nedoločnike ali stavke z veznikom čtoby (da bi).
S problematiko prevajanja epistemske naklonskosti so se ze v osemdesetih letih ukvarjali Tabakowska (1989) ter R. Markkanen in H. Schröder (1989), slednja predvsem z vidika pragmatike in ...metadiskurza, v okviru raziskav t. i. omejevalcev oziroma 'hedges'. Priblizno deset let kasneje je tematiko epistemske naklonskosti s stalisca anglesko-svedske kontrastivne analize sistematicno obdelala tudi Karin Aijmer (1999). Elzbieta Tabakowska (1989) razclenjuje rabo prislovov, ki izrazajo epistemsko naklonskost v zgodovinski knjigi v angleskem jeziku, in ugotavlja, katere ustreznice so bile za posamezne izraze izbrane v poljskem prevodu iste knjige. Tabakowska (1989) pokaze, da se prevodne ustreznice mocno razlikujejo od slovarskih ustreznic in meni, da so prevodne ustreznice izbrane na podlagi prevajalceve ocene o avtorjevi zavezanosti vsebini. Raija Markkanen in Hartmut Schröder (1989) se v svoji studiji ukvarjata s prevajanjem metadiskurzne kategorije omejevalcev v znanstvenih besedilih: pri analizi prevodov znanstvenih besedil, ki so jih prevedli avtorji sami, sta ugotovila, da so vsi trije pisci-prevajalci v procesu mocno posegli v strukturo in pogostost omejevalcev, da bi besedilo prilagodili ciljni kulturi. Toda to je bilo mogoce predvsem zato, ker so bili prevajalci hkrati tudi pisci besedil, Markkanen in Schröder (1989) pa sta postavila zelo tehtno vprasanje, kako se s tem problemom spopada prevajalec, ki ni avtor besedila, in ali bi prevajalec tudi v tem primeru rabo omejevalcev lahko prilagajal ciljni kulturi. Vprasanja sekundarnega poseganja v epistemsko naklonskost se je lotila tudi Anna Mauranen (1997), in sicer z analizo lektorskih popravkov v znanstvenih besedilih: ugotovila je, da so bili ti na podrocju omejevalcev minimalni, saj se je lektorjem zdelo, da bi taksni popravki pomenili poseganje na avtorjevo podrocje. Prevajalec poljudnoznanstvenega besedila se pri prevajanju izrazov epistemske naklonskosti torej srecuje z razmeroma zapletenim problemom: konvencije rabe omejevalcev (in posledicno s tem tudi izrazov epistemske naklonskosti) so v jezikih zelo razlicne, prav tako se med jeziki razlikujejo tudi sredstva za izrazanje epistemske naklonskosti. Ker so kontrastivne studije retoricnih konvencij (npr. Pisanski Peterlin 2005) pokazale, da se raba metadiskurza v slovenscini in anglescini mocno razlikuje, hkrati pa so analize izrazanja naklonskosti za slovenscino (npr. Carolin Roeder in Hansen 2006) pokazale, da se v njej epistemska naklonskost izraza precej drugace kot v anglescini (npr. Frank Palmer 2001), je mogoce predvideti, da se v stevilnih primerih prevajalec znajde pred vprasanjem, ali naj prevod prilagodi ciljni kulturi in izraz epistemske naklonskosti vstavi, izpusti ali spremeni, in s tem mocno poseze v besedilo, ali naj kot vodilo pri prevajanju tovrstnih izrazov jemlje ustreznost in sledi izvirniku, s tem pa tvega, da bo jezik v prevodu drugacen od slovenscine, ki jo najdemo v primerljivih slovenskih izvirnikih. Prvi del analiticnega postopka je obsegal kvantitativno analizo korpusa. Besedilni korpus v elektronski obliki je bil analiziran s pomocjo programskega orodja WordSmith Tools (Scott 1996), verzija 4.0. Analiza je bila narejena na podlagi seznama izrazov epistemske naklonskosti; leksikogramatikalne kategorije, ki so zajete, so podrobneje predstavljene v razdelku 2. Rezultati elektronske analize so bili nato rocno pregledani in v tem delu postopka so bili izloceni vsi zadetki, ki niso izrazali epistemske naklonskosti. Koncni rezultati so bili nato za vsako od kategorij izrazeni v obliki absolutnega stevila vseh pojavitev in preracunani v stevilo pojavitev na 1000 besed. Ob tem je bil za vsako od kategorij izracunan tudi odstotni delez, ki ga pred- stavlja glede na vse identiicirane izraze epistemske naklonskosti. Drugi del postopka je obsegal analizo rabe posameznih kategorij epistemske naklonskosti; analiza rabe je temeljila na analizi sobesedila. Primerjava pogostosti posameznih prislovov pokaze, da se vecinoma pojavljajo v obeh korpusih (izjema so prislovi morebiti, ki se v prevodih ne pojavlja, v korpusu izvirnikov pa je zelo redek, saj se pojavi le trikrat, brzkone, ki se pojavlja le v prevodih, prav tako le trikrat, in nemara, ki se prav tako pojavlja le v prevodih, in sicer dvakrat). Ostali prislovi so vecinoma rabljeni priblizno enako pogosto v obeh korpusih, izjemi sta morda, ki je v prevodih stirikrat pogostejsi kot v izvirnikih, in lahko. Lahko je dalec najpogostejsi prislov v obeh podkorpusih, saj predstavlja priblizno polovico vseh primerov, v katerih se pojavljajo prislovi. V prevodih je precej manj pogost kot v izvirnikih; v prevodih se v epistemski vlogi pojavi v 169 primerih, v izvirnikih pa v 255 primerih. Pri tem je treba seveda upostevati, da lahko ni vedno rabljen v epistemskem pomenu, vendar so v tej raziskavi upostevani le primeri, v katerih je njegova raba epistemska. Spodnji primeri (16-19) ilustrirajo rabo epistemskih prislovov v obeh podkorpusih.
