Na fotografiji nastali pred l. 1925 je v belem predpasniku lastnik parne pekarne v Murski Soboti Alojz Cesar. Na oknu sloni njegova žena. Stavba v kateri je delovala pekarna stoji še danes na ...Lendavski ulici. Fotografija je last Eve Benko, vnukinje peka Cesarja.
Bivši borec in partizanski bolničar Jožef Cotič iz Štandreža pri Gorici je po drugi svetovni vojni – v letih 1946/47 – odprl v rojstni vasi svoje prvo podjetje. Šlo je za okrepčevalnico v bližini ...glavnega vaškega trga (Štandrež št. 103, današnja ulica sv. Mihaela št. 167). Najemnino za prostor je plačeval znanemu gostilničarju Turriju. Prodajal je piškote in sladke kruhke, ki jih proizvajala ena najbolj znanih goriških pekarn, pekarna Viatori (njihov izvorni priimek je bil Hojak), pa tudi bombone. Šlo je za čase, v katerih so bile take dobrote razstavljene v lepih steklenih vazah kot dragoceni predmeti, kar so pravzaprav tudi bile.Prodajal je tudi mleko, ki ga je nabiral od vaških kmetov. Velikokrat mu ni uspelo prodati vsega mleka in zato je “pionirsko” – kot samouk – začel proizvajati sladoled iz neprodanega mleka. Šlo je za čisto naraven izdelek sestavljen iz svežih jajc, mleka, sladkorja, svežega sadja, itd. Da mu je šlo novo delo dobro od rok, priča dejstvo, da so na sladoled v Štandrež kmalu pričeli prihajati tudi ljudje iz mesta. Večkrat je nastala vrsta pred lokalom, saj je bila proizvodnja omenjena in ljudje so čakali da zamrzne naslednja “runda” sladoleda (takrat še ni bilo sedanjih modernih zamrzovalnikov in postopek je bil precej počasen). Približno od leta 1950 do leta 1955 si je pomagal tudi s prodajo radijskih sprejemnikov za firmo Kerševan (Kersevani) iz Gorice. Okrepčevalnico je vodil kakih 10 let, dokler ni leta 1956/57 odprl svoje pekarne. S pomočjo očeta, zidarskega mojstra, je sezidal in sodobno opremil delavnico v kraju, ki mu domačini pravimo “na Brajdi”. Kasneje je nad delavnico zgradil tudi stanovanje za družino. Z ženo Dorotejo (nekaj časa je pri tem pomagala tudi hči Vilma) sta proizvajala predvsem domače tradicionalne sladkarije: piškote, sladek kruh imenovan “pinca”, potice, štruklje, “štraube” (flancati), pa tudi kolače za birmance in poročne torte. Tudi v tem poslu je imel veliko uspeha. Dejavnost je nadaljeval do leta 1976, ko se je upokojil. Jožef Cotič je umrl je 12. novembra 1986.
“Vojna knjižica” mojega deda Jožefa Cotiča (1922-1986). Bil je sin štandreška zidarskega mojstra Jožefa Cotiča (njegov rod je izhajal z Vrha – z bratom Ivanom je vodil gradbeno podjetje) in ...gospodinje Julije Okroglič s Trščakov (Kal nad Kanalom). Pred in med drugo svetovno vojno je bil kot delavec zaposlen v livarni Safog v Gorici. Vojaški rok pod italijansko okupacijo je služil v Parmi in Fanu. Med nemško okupacijo je bil – kot mnogo drugih sovaščanov – prisilno mobiliziran v nemško inženirsko organizacijo Todt. S politiko se ni nikoli ukvarjal, a kot narodno zaveden Slovenec – vzgojen v duhu tradicionalnih krščanskih vrednot, katerim je ostal zvest celo življenje – je takoj stopil v stik z Osvobodilno fronto slovenskega naroda in material Todt-a preusmerjal k partizanom. V Renčah je za vsako pošiljko materiala prejemal potrdilo partizanske komande. Od 9. maja 1945 do 18. junija 1945 je bil mobiliziran v motorizirani divizion artiljerijske brigade 31. slovenske divizije NOVJ kot borec-bolničar. Od 18. junija 1945 do 26. novembra 1945 je bil bolničar 2. baterije 1. brigadnega diviziona artiljerijske brigade 31. divizije 4. armade JA. Od 26. novembra 1945 do 5. januarja 1946 je – vedno kot bolničar – služboval v 4. bateriji 1. diviziona artiljerijske brigade 43. “istrske” divizije. Asistiral je partizanskemu zdravniku in povojnemu vojaškemu zdravniku ter radiologu dr. Gojmirju Klanjščku – Borutu.Vsemu temu je potrebno dodati anekdoto, ki bi lahko imela tragične posledice. Zaradi “napačnih” informacij so nekateri “partijci” mojega deda obtožili sodelovanja z zgoraj omenjeno nemško organizacijo Todt. K sreči je on ves čas hranil v nogavici potrdila o svojem zgodnjem sodelovanju z Osvobodilno fronto in s tem si rešil življenje. Po vojni so mu novi slovenski oblastniki ponudili zaposlitev v vojski ali policiji. Ponudbo je takoj odklonil in se vrnil v rojstno vas, kjer je odprl okrepčevalnico, nato pa tudi zelo znano pekarno. 19. januarja 1946 mu je štab 4. armade izdal dokument z napisom: “Ima pravo prelaziti staru granicu kod Planine i Postojne”. Od maja 1945 je bil poročen z Doro Brankovič iz Jeremitišča pri Štandrežu, ki mu je 21. decembra 1945 rodila prvorojenko Vilmo, leta 1952 pa še sina Albina.
