Pričujoči članek se ukvarja s prevajanjem lastnih imen iz francoščine v slovenščino; natančneje, s prevodi publicističnih poimenovanj francoskih političnih institucij v slovenščino. Najprej ...predstavimo lastna imena v slovenščini in francoščini ter relevantne razlike pri njihovem zapisovanju v obeh jezikih; nato pa omenimo še nekatere prevajalske strategije. Sledi korpusna analiza v dveh delih. Najprej smo analizirali publicistični podkorpus vzporednega korpusa FraSloK in nato še slovenski korpus Gigafida, kjer smo analizirali članke dveh slovenskih časopisov Delo in Dnevnik. Pri analizi smo se osredotočili na strategije, ki so jih pri prevajanju uporabili prevajalci. Poimenovanja v obeh slovenskih časopisih se med seboj razlikujejo in so odvisna od pričakovanega ciljnega občinstva. Pri poimenovanjih v prevedenih člankih smo pričakovali pogosto uporabo transference, vendar so ta pogosto prevedena v slovenščino ali pa opremljena z razlago, ki je v pomoč bralcem. Rezultati analize potrjujejo, da prav ciljno občinstvo in kontekst odločata o izbiri prevajalske strategije ter kažejo na prevajalčevo težnjo po dodatni razlagi pojmov.
Izogibanje potencialno nesprejemljivim prvinam jezika je znacilno tudi za slovensko podnaslovno prevajanje: Dusanka Zabukovec (cit. v Fekonja 2012: 37), ki je do nedavnega vodila oddelek za ...prevajanje in lektoriranje na Televiziji Slovenija, navaja, da prevajalcev ni spodbujala k ohranjanju vsake nespodobne besede, saj naj bi nizka raven jezika motila gledalce, (samo)cenzura profanosti v podnapisih pa je bila ravno tako ugotovljena pri ilmih, ki so izsli pri razlicnih komercialnih distributerjih (gl. Trupej 2014a: 41-48). V pricujocem prispevku zato na podlagi analize 20 ilmov posnetih v angleskem jeziku obravnavamo vprasanje, kaksne strategije slovenski prevajalci podnapisov uporabljajo za izogibanje potencialno spornim prvinam izvirnega diskurza in katere prevodne resitve so najpogosteje uporabljene za posamezne izraze oz. fraze, kadar je profanost v podnapisih ohranjena.4 Pri analizi se opiramo na osnovne koncepte metodologije, ki jo je Kitty van Lueven-Zwart (1989, 1990) sicer razvila za analiziranje knjizevnih prevodov, vendar so relevantni tudi za naso raziskavo. Na podlagi mikrostrukturne primerjave izvirnega diskurza in slovenskih podnapisov ugotavljamo, kolikokrat je bila izvirna profanost ohranjena in kolikokrat je prislo do premikov,5 ki jih razvrstimo v ustrezne kategorije. Pri analizi upostevamo dejstvo, da podnaslavljanje predstavlja speciicno obliko prevajanja, za katero veljajo dolocene prostorsko-casovne omejitve (gl. Karamitroglou 1997; prim. Zabukovec 2010). Kadar profanost ni ohranjena iz objektivnih razlogov,6 to obravnavamo kot posebno kategorijo, v nasprotnem primeru pa kot cenzuro. Na koncu se dotaknemo tudi vprasanja potencialnih vplivov mikrostrukturnih premikov na makrostrukturno raven diskurza oz. na gledalcevo dojemanje posameznega ilma. Analiza je pokazala, da so najpogosteje rabljene prvine profanosti v slovenscino prevajane zelo raznoliko. Za izraz fuck, ki se izvirno pojavlja v vlogi glagola, samostalnika in medmeta ter je v podnapisih ohranjen v priblizno dveh tretjinah primerov, npr. zasledimo kar 28 razlicnih profanih prevodnih resitev. Glagol fuck je vecinoma preveden v jebati, nekajkrat so uporabljeni tudi glagoli fukati, nategniti in porivati, medtem ko se ostale prevodne resitve pojavljajo le po enkrat. Kadar je izvirni izraz uporabljen kot samostalnik ali medmet, se prevod najpogosteje glasi pizda, nekajkrat pa so uporabljeni tudi izrazi hudic, klinc, jebenti, sranje, prekleto, vrag, kurc, benti in pizdun.11 Za pridevnik fucking, ki je ohranjen v manj kot cetrtini primerov, zasledimo 19 razlicnih prevodnih resitev, med katerimi je najpogostejsa preklet, vec kot enkrat pa so uporabljeni tudi izrazi jebeni, pofukan, zajeban, klincev, hudicev, kurcev in zafukan. Izraz shit, ki je ohranjen v dobri polovici primerov, se pojavlja kot samostalnik, pridevnik in glagol, v podnapisih pa zanj zasledimo 15 razlicnih profanih prevodnih resitev, med katerimi so najpogostejse sranje, drek, usran in srati. Za besedno zvezo son of a bitch, ki je ohranjena v vec kot treh cetrtinah primerov, je uporabljenih 13 razlicnih profanih prevodnih resitev; kadar ima vlogo samostalnika, je najveckrat prevedena v prasec in pesjan, nekajkrat pa tudi v pankrt, pasji sin in usivec, medtem ko se v primerih, ko ima vlogo medmeta, prevodni resitvi glasita prekleto in porkaiks. V nekaterih primerih so prevajalci profane prvine izvirnika prevzeli, kar je povzrocilo modulacijo registra. To se npr. zgodi pri izjavi I should be in LA. Instead, Ìm in the Honeymoon Haven Motel, Bumblefuck, Missouri, because you won`t go out when it rains. iz ilma Rain Man, ki je prevedena v Moral bi biti v LA-ju, jaz pa sem v motelu v Bumblefucku v Missouriju, ker ti ne gres ven, kadar dezuje. (49:35). Izraz Bumblefuck zaman iscemo v najpomembnejsih slovarjih angleskega jezika, v prosto dostopnem slovarju Wiktionary pa je opredeljen kot »odrocen in zaostal kraj«, zato bi denotativni pomen izvirnika npr. lahko ohranili z besedno zvezo bogu za hrbtom, medtem ko bi bila z izposojenko vukojebina ohranjena tudi vulgarnost izvirnega izraza. Na podoben primer naletimo v ilmu Bes pod kontrolo: prevod za Might I have your irst name, Mr. Head? And tell me it isn't Dick. se glasi Mi zaupate svoje ime, g. Head? Menda ni Dick. (35:56). Dobesedni prevod besedne zveze Dick Head bi se sicer glasil Kurceva Glava, a ker se podatkih Statisticnega urada Republike Slovenije slednji izraz ne pojavlja kot priimek, bi se ucinek izvirnika npr. lahko ohranil z uporabo besedne zveze Pickin Dim, saj slednjo besedo v Sloveniji zasledimo tudi kot priimek. 3 Cenzuro profanosti zasledimo celo v prevodih religioznih in kanoniziranih besedil. Erazem Rotter - damski (1466-1536) je npr. zapisal, da je pri prevajanju Biblije »spremenil, kar je receno prevec barbarsko« (1518 2010: 222), medtem ko klasicisticni prevajalec Nicolas Perrot d'Ablancourt (1606-1664) navaja, da je pri prevajanju anticnega pisca Lukijana »skrajsal najbolj robate odlomke in olepsal dolocena mesta, ki so bila premalo zadrzana« (1654 2010: 250), ter da se je na vec mestih »namesto za to, kar je rekel avtor, odlocil za to, kar bi bilo treba reci ali kar bi rekel sam« (prav tam: 251). Cenzura profanosti je nasploh najbolj znacilna za obdobje klasicizma, ko prevajalci ne poskusajo »spostljivo odkrivati, kaj dejansko pise v izvirniku, temvec suvereno dolocajo, kaj bi tam moralo pisati« (David Movrin 2010: 105; izvirni poudarek).
PDF
