Moj bratranec Josip Čeligoj, (1923-1942) po domače Pepe Mežnarjev s Topolca, je bil kmečki fant. Izhajal je iz sedem članske družine, treh bratov in štirih sestra. Po osnovni šoli v 3,5 km oddaljenem ...Trnovem pri Ilirski Bistrici, se je izučil za čevljarja. Italijansko zasedbo naših krajev je sprejel kot hudo tragedijo za slovenski živelj na Primorskem. Njegov oče Jože je služil vojsko v avstrijski vojski in se udeležil svetovne vojne in se bojeval tudi proti kraljevini Italiji. Že mlad je kazal odpor proti vse hujšemu pritisku fašizma in vse bolj očito kazal nasprotovanje novim oblastnikom. Povezoval se je z enako mislečo mladino.Tako je marca 1942 dočakal svoj devetnajsti rojstni dan in velik fantovski praznik, ko se je sredi maja s svojimi vrstniki iz vasi, rojenimi istega leta se odpravil na vizito kot na Primorskem pravimo naboru. Zato priložnost so se fantje lepo uredili, oblekli praznične obleke. Fantje in dekleta s Topolca pripravili okrašen voz za vožnjo v Ilirsko Bistrico na nabor. Kot je velevala navada so jim dekleta pripravile dolge pisane trakove spete in povezane v šopek okrašen s cvetjem. Že tedaj so fantje pazili, da med trakovi ni bilo trakov zelene barve, ki bi spominjali na italijansko zastavo. Bili so pogosti primeri, da so orožniki fantom iz šopkov s trakovi trgali modre trakove. Znani so primeri, da je orožnik v fotoateljeju kontroliral tudi fotografa, ki naj bi koloriral fotografijo, da ne bi obarval kakšen trak z modro barvo.Pepe Mežnarjev je za nabor topolških fantov povabil godca Franca Silo iz Škofelj pri Vremah. Kot mi je povabljeni godec pripovedoval se je pripeljal s kolesom in harmoniko do Topolca. Slovenske pesmi so prepevali vse do železnega mostu pred Ilirsko Bistrico, potem pa, ker bi bilo prenevarno, le italijanske pesmi. Seveda so fantje proslavili ta dogodek kot se spodobi. Slavnostno kosilo so imeli v gostilni pri Bilčevih v starem odmaknjenem delu Bistrice In spet so lahko prepevali po domače, dokler se niso razšli.Sledila je nova tragedija. Partizani so čez dva tedna, 4. junija istega leta napadli skupino italijanskih vojakov ki so nadzirali železniško progo v Merečah. Kljub pozivu, da naj se predajo so italijanski vojaki začeli streljati. Po kratkem boju je nekaj vojakov padlo, nekateri so se razbežali. Sledilo je maščevanje: italijanska vojska je tedaj ustrelila osem in dvajset domačinov pod Kilovčami, požgala sedem vasi Mereče, Kilovče, Dolnjo in Gornjo Bitnjo, Podstenje, Podstenjšek in Ratečevo Brdo. Bile so to prve primorske vasi, ki so gorele. V internacijo so odgnali skoraj tristo prebivalcev teh vasi. Za pregnanci so ostali požgani in oropani domovi. Škvadristi in vojaki so stikali tudi po drugih vaseh in iskali nove žrtve. V vasi Smrje so še ujeli dvoje domačinov Jakoba Pecmana očeta treh otrok in mladega Josipa Čeligoja. Po silnem mučenju so ju naslednji dan 5. junija obesili na drevo na osrednjem trgu v Ilirski Bistrici. Pod stražo sta trupli viseli v opomin še dva dni. Na dogodek spominja skromna plošča pritrjena na star vodnjak. V spomin na ta tragičen dogodek praznujejo v občini Ilirska Bistrica vsako leto 4. junija občinski praznik. (vč)
Sukob hrvatskih i bosanskih krajišnika kod Podzvizda 9. srpnja 1845. godine bio je jedan od posljednjih sukoba na hrvatsko-bosanskoj granici prije austro-ugarske okupacije Bosne i Hercegovine. Dosad ...je u historiografiji bio obrađivan uglavnom kao segment biografije Josipa Jelačića, koji ga je ujedno inicirao kao zapovjednik Prve banske pukovnije. U članku se tome ratnom događaju pristupa primarno kao
fenomenu vojne povijesti.
