Glasilo slovenskega ženstva je izhajalo mesečno kot priloga Edinosti. To je bil doprinos k izobraževanju žensk tistega časa. Vseboval je leposlovje, razmišljujoče eseje in intelektualne razprave
Po odločitvi Zasedanja razširjenega predsedstva MSK v Beogradu (2014) in Pragi (2015) sporočamo naslednje informacije o organizaciji, kraju in čas poteka ter delovne oblike in število udeležencev 16. ...mednarodnega slavističnega komiteja v Beogradu.
On sám pak pronesl syntetický referát o významu korespondence a dalsích osobních dokumentu v rámci slovanské filologie, Milos Zelenka (Jihoceská univerzita Ceské Budejovice) analyzoval stezejní ...význam pozitivismu na korespondenci Jana Jakubce a Matiji Murka,L'ubor Matejko (FF UK Bratislava) se zabýval chybami a omyly slavistu ve svetle osobních dokumentu. Nemecký slavista Helmut Schaller, známý z poslední doby sérií publikací z dejin nemecké slavistiky (mj. v Praze a Poznani) vystihl vztah mezi vládnoucí nacistickou ideologií a nemeckou slavistikou na královské akademii v Poznani, Ivo Pospísil (FF MU) prezentoval príklady korespondence a osobních dokumentu z dejin brnenské slavistiky v Archívu Masarykovy univerzity, Ulla Birgegård (Uppsala) poukázala na slavistická témata v korespondenci G. W. von Leibnize a barona I. G. Sparvenfelda, Tadeusz Lewaszkiewicz (Univerzita Poznan) analyzoval korespondenci a zapsané vzpomínky polských lingvistu jako pramen poznání dejin polské jazykovedy, srbský lingvista Bogoljub Stankovic (Univerzita Belehrad) se zabýval osudy série Bádání z dejin svetové slavistiky na základe dopisu prof. D. zivanovice, Vira Francuk (Kyjevská univerzita) pojednala o odpovedi O. O./ A. A. Potebni recenzentu jeho doktorské disertace, Anna Zelenková (Slovanský ústav AV CR) ukázala dulezitost vedecké korespondence na príkladu dialogu ucitele a záka - J. Polívky a F. Wollmana, Vanda Babic (Univerzita Lublan) rozebrala korespondenci Mateja Sovice a Alberta Fortise, francouzská slavistka ceského puvodu Hana Voisine-Jechová (Paris- Sorbonne) vystoupila s referátem Co se cte a co se píse. Literární zivot v obrozeneckých Cechách podle korespondence a pametí, srbský polonista a slavista Petar Bunjak analyzoval osobní archív prof.
Bistveno o tem je za slovanske knjizevnosti povedal ze Frank Wollman v delu Slovesnost Slovanù (1928, nem. Die Literatur der Slawen, 2003, ces. nova izdaja 2012). Slovanski element oziroma slavizem, ...torej tudi kakovost slovanskih knjizevnosti, Wollman razume ne le kot razlocevalno lastnost, temvec predvsem kot zdruzevalno, integracijsko, celo presezno, transcendentno. Neenakomernost razvoja, ki je opazna v celotnem evropskem prostoru, se ne tice le slovanskih knjizevnosti, kot se navadno trdi in kar vodi tudi k projekciji neustreznega pojma Ostmitteleuropa kot mesanega in zaostalega dela Mitteleurope: splosno je znano, kako tezko je npr. nemska knjizevnost v novem veku prisla do polozaja razvite, »zahodne« knjizevnosti (kot je pokazal ze Wollman, je kulturna meja med Zahodom in Vzhodom v 18. stoletju tekla prav cez Nemcijo) in kako se je za to programsko trudil zlasti J. W. Goethe. V splosnem se Evropa kaze kot konglomerat treh celot: zahodne Evrope, kamor je dolgo spadalo tudi celotno italijansko obmocje, nemsko-slovansko-madzarske Srednje Evrope (deloma tudi sirse glede na spremembe kulturnih arealov - Svica, severna Italija, Transilvanija, del Balkana ipd.) in Vzhodne Evrope, ki pa se je po reformah Romanovih, zlasti Petrovih, kmalu znasla v imitacijskem zahodnoevropskem obmocju (da ne govorimo o poznejsi znacilni teznji opozicijskih sil - najprej A. N. Radisceva, nato dekabristov, npr. P. Svinina, K. F. Rylejeva in drugih - do novo nastalih ZDA; prim. Pospísil 1986, 1999): zato obstaja taksna razvojna razlika med rusko, ukrajinsko in belorusko knjizevnostjo, ki se v veliki meri ohranja se dalec v 20. stoletje in s svojimi posledicami pravzaprav do danes: zadnji dve vzhodnoslovanski knjizevnosti sta bolj podobni knjizevnostim srednje Evrope, torej ceski, slovaski, deloma tudi poljski, ki pa kaze mocnejse povezave z zahodnim razvojem. Na podlagi tega dela je na naslovno vprasanje njene knjige mogoce odgovoriti pozitivno, ceprav z dolocenimi omejitvami. Poljska bohemistka je na svoj nacin mojstrsko povezala to, kar je v ceski literarni kritiki, zgodovini in teoriji raztreseno. Futurizem v ceski knjizevnosti ni neviden pojav, prej nasprotno, je prodoren, pronicljiv fenomen z nekaksnim vseprisotnim spodnjim tokom, ceprav se njegova prisotnost v postavantgardnem svetu ceske knjizevnosti vendarle zmanjsuje. Toda kdo ve, ce ni to posledica tega, da se je zrasel z drugimi elementi in je dejansko slabo opazen ali ga je tezko identificirati. Avtorica je z izredno skrbjo zbrala skoraj vse, kar je bilo o ceski izvedbi futurizma napisano, morda deloma o futurizmu sploh, ceprav ima vecje rezerve prav v italijanistiki in rusistiki, kjer se je ta smer modelsko in programsko eksponirala. Prav pa ima v tem, kot to izraza naslov nekega poglavja, da gre za pojav, ki mu v ceski knjizevnosti se ni priznana vrednost in ki se mora »rekonstruirati«; za ceski bohemisticni izolacionizem, ki v veliki meri se zivi, je znacilno, da se je tu lahko oprla na fenomenologa in rusista Mathauserja in da je to rekonstrukcijo izvedla na podlagi evropskega in svetovnega razvoja. Oprla se je tudi na veliko kolicino ceskih literarnokriticnih bohemik, manj pa na nebohemisticna teoreticna dela, skoraj kot da bi se od njih namerno zelela odtrgati. Vseeno je dobro dokazala, da je bil futurizem do zdaj in do dolocene mere se vedno je »persona non grata ceskega literarnega prostora« (Gwózdz-Szewczenko 2009: 37). Toliko bolj je nenavadno, da so njegove upodobitvene in arhitekturne izvedbe, zlasti konstruktivizem, prav v ceskem okolju dozivljale velikanski razcvet. V podpoglavju o razosebljenju futurizma pojasnjuje, da je futurizem pogosto deloval skrit pod masko drugih pojmov in oznak (civilizem), da so bile zacuda naturalizirane tudi njegove politicne konotacije, zlasti ruske (V. Majakovski, Jelena Guro, David Burljuk), vloga Devetsila in brnske Literarne skupine. Prav politicne konotacije futurizma so za razumevanje njegove ceske razlicice se posebej pomembne, ce ne celo odlocilne, in morda je prav zato moral priti nekdo od zunaj, da bi Cehom in ceskim bohemistom prikazal futurizem skupaj s civilizmom, Neumannovim epifuturizmom, ekspresionizmom, proletarsko poezijo in poetizmom (kaj pa nadrealizem?) - rezultat je »Pejzaz przemalowany: niema obecnosc futuryzmu« (Prebarvani pejsaz: tiha prisotnost futurizma). Ceski futurizem, njegova razprsenost in nenavadnost so tako na novo prikazali futurizem kot tak, torej njegov dekonstruktivni, labilni znacaj. Kot sem ze skusal pokazati, so se problemi literarne evolucije zaostrili v casu pozitivizma in mocnega vpliva darvinizma: zajeli so koncepcijo literarne zgodovine, pa tudi razmisljanje o literarnih zanrih (F. Bruneticre). V vec studijah sem oblikoval koncepcijo t. i. »prae-post efekta« ali »prae-post paradoksa« (Pospísil 1998a, 1999, 2003). Primarno se tice razvoja ruske knjizevnosti, do dolocene mere pa tudi razvoja slovanskih knjizevnosti v celoti ali vsaj v nekaterih njihovih obdobjih; nasli bi tudi sledi ali uporabne poteze v drugih narodnih knjizevnostih. Pritisk poetoloskih impulzov bogatih evropskih knjizevnosti, na primer francoske, italijanske, nemske, angleske itn., je privedel v njihovo imitacijo, pa tudi v to, da so bile nekatere pobude sprejete samo okvirno in so ustvarile povsem druge rezultate, ki so nato delovali inovativno: iz transformacije pobud je na ruskih tleh nastalo to, kar imenujemo cudez ruske knjizevnosti. Povedano drugace: nepopoln sprejem poetoloskega impulza je spodbudil nastajanje drugacne, nove poetike. Ruska knjizevnost, na primer, je sprejemala poetoloske pobude »mocnih« evropskih knjizevnosti predvsem od 18. stoletja v vec valovih: s tem obenem popravljam teorijo, da je rusko 18. stoletje, ki je bilo delavnica ruske knjizevnosti, zadostovalo za temeljito absorpcijo impulzov, tako kot mi ni povsem blizu koncepcija faznega zamika izpod peresa Vadima Kozinova (Kozinov 1977). V zgodovini ruske knjizevnosti najdemo veliko primerov. Preseneca nas zlasti, da je bil razvoj ruske knjizevnosti od preloma v 18. stoletju podoben kot v zahodni Evropi: ruska romantika v delu V. A. Zukovskega se zacenja prej kot v Angliji, ki je od 30. let 18. stoletja v poeziji gojila sentimentalizem (pozneje tudi v prozi) in je bila v dolocenem pomenu besede vzor predromanticnega gibanja, obenem pa le malo pozneje kot nemska univerzitetna »romantika« (die deutsche Romantik) tipa »poezija modrega cveta«, vsekakor pa prej kot zgodnja francoska romantika, ki jo predstavlja F.-R. Chateaubriand na zacetku 19. stoletja. Ceprav se Bretislav Horyna v Zgodovini zgodnje romantike (Horyna 2005, Pospísil 2006) nekoliko samovoljno poigrava z besedami o »romantiki«, je njegova osnovna koncepcija zelo sprejemljiva: prikazuje, da je bila zgodnja nemska romantika povsem drugacna kot v ucbenikih cenjena poznejsa romantika in da je v dolocenem smislu slo pravzaprav za izdajo prvotno »mehke«, nikakor pa ne neradikalne romantike, natancneje nemske romantike, ki je imela ocitno kontinuirane poteze.