Pojem fonetike in fonologije portugalskega jezika zaobjema široko in obsežno jezikoslovno področje preučevanja mnogih med seboj raznovrstnih fonoloških različic portugalščine, pri čemer kot ...poglavitni izstopata predvsem evropska ter brazilska različica portugalščine in njuna fonološka sistema. V prispevku je pozornost usmerjena k evropski različici jezika ter njenim posebnostim v primerjavi s slovenščino in slovenskimi fonološkimi značilnostmi. Namen prispevka je sprva opozoriti na glavne podobnosti in razlike med fonološkima sistemoma slovenščine in evropske portugalščine s poudarkom na samoglasniški in soglasniški klasifikaciji obeh jezikov. Nato pa v osrednjem delu preko predstavitve posameznih primerov predvideti najvidnejše diferenciacije ter ob tem morebitne težave, s katerimi bi se lahko soočili slovenski materni govorci in študentje portugalščine kot tujega jezika pri učenju in usvajanju portugalske fonologije, zlasti fonološkega sistema evropske portugalščine. Že raziskano vprašanje fonoloških težav portugalščine za slovenske govorce in študente na ravni usvajanja nosnih samoglasnikov in diftongov, kjer slovenski študentje ne morejo iskati analogije z maternim jezikom, je v tem prispevku nadgrajeno z drugimi fonološkimi posebnostmi, zlasti evropske portugalščine, za katere se predvideva, da bi lahko predstavljale problem slovenskim govorcem in študentom pri učenju, kot je na primer vprašanje soglasnikov in soglasniških sklopov, raznovrstnosti posameznih portugalskih fonemov ter izrazite tendence evropske portugalščine po vokalnih redukcijah.
Članek obravnava soglasnike standardne kitajščine z vidika govorca slovenskega jezika. Slovenščina ima 21 pomensko razločevalnih soglasnikov, kitajščina enega več. Ker se fonetične značilnosti ...soglasnikov med jezikoma razlikujejo, prispevek prouči možnosti, kako s slovenskimi glasovi predstaviti kitajske foneme, pri čemer upoštevamo tudi načelo gospodarnosti. V ta namen najprej podamo oris slovenskih in kitajskih soglasnikov, jih primerjamo s pomočjo mednarodne fonetične abecede, predlagamo ustreznice in predlagane rešitve strnemo v krajše navodilo, kako naj slovenski bralec izgovarja kitajske soglasnike.
V prispevku smo na kratko predstavili dva obstoječa slovnična pregledovalnika za slovenščino, Besano in LanguageTool, in analizirali njuno uporabo z vidika natančnosti, zanesljivosti in praktične ...uporabnosti. Prav tako smo preverili hipotezo, da uporabniki danih orodij pogosteje upoštevajo predloge popravkov omenjenih orodij pri prevajanju v tuji jezik kot pri prevajanju v materni jezik. Izpostavili smo tudi izsledke, pridobljene pri proučevanju veljavnosti ene dodatnih predpostavk, ki se posredno nanaša na učinkovitost uporabe slovničnih pregledovalnikov. Prispevek ponuja možne odgovore na vprašanja o učinkovitosti in smiselnosti uporabe tovrstnih orodij, ki temeljijo na izsledkih praktičnega poskusa, v okviru katerega smo pričujoča orodja z vidika omenjenih parametrov proučevali pri prevajanju iz slovenščine v angleščino in iz angleščine v slovenščino. Za namen obdelave izsledkov smo razvili tipologijo posameznih kategorij napak, ki predstavlja enega od možnih pristopov za kvantitativno obdelavo izsledkov, pridobljenih pri raziskavah tovrstnih orodij z vidika parametrov natančnosti in zanesljivosti ter odnosa uporabnikov do predlogov popravkov. Izsledki danega poskusa upravičujejo uporabo obeh slovničnih pregledovalnikov za slovenščino, vendar obenem opozarjajo na posamezne možnosti za izboljšave teh orodij.
Prispevek obravnava temeljna glagola vidne zaznave v slovenščini in ruščini. Konstrastivno so obravnavane rabe glagola vídetí/видеть, ki označuje pretežno statično in nezavedno zaznavo, in ...gledati/смотреть, ki izraža dinamično usmerjeno zaznavo. Jezika se razlikujeta glede različnih skladenjskih možnosti omenjenih glagolov, povezanih s sporočanjskimi perspektivami: ene zgradbe izpostavljajo opazovalca, druge pa zmožnost zaznave predmeta.
Prispevek obravnava značilnosti rabe slovenskega naj in ruskega pust’ (пусть). V prvem delu je predstavljena klasifikacija zgradb, v katerih naj in pust’ nastopata v členkovni funkciji. V obeh ...jezikih se členka uporabljata v zgradbah s tretjeosebno obliko povednega naklona, ki lahko izraža bodisi posredno pobudo bodisi pomene, ki so sorodni z velelnostjo (izrekanje želje, izražanje soglasja ali dovoljenja). Kot posebnost slovenskega naj izpostavljamo zgradbe s členkom in pogojnikom, ki lahko оznačujejo znižano stopnjo verjetnosti ali posredujejo informacijo iz tujega vira. V drugem delu obravnavamo rabo leksemov naj in pust’ v vezniški funkciji. Ključna razlika med slovenskim leksemom naj in ruskim pust’ je v tem, da se je naj gramatikaliziral v veznik, ki ob glagolih velevanja uvaja predmetne odvisnike. Glagoli velevanja imajo v ruščini druga dopolnila: nedoločnike ali stavke z veznikom čtoby (da bi).
PDF
