Monograph The Slovenian Literary Science from Trubar to World War II is the lifework of Darko Dolinar, an expert in history and methodology of the Slovenian literary science. His study represents, ...for the first time in our country in the form of a scientific synthesis, the development of professional and scientific treatment of literature from its beginnings during the Reformation through Baroque and Enlightenment polyhistoricism and the beginnings of national literary history in the 19th century to the establishment of literary science as a basic university discipline in 1919 and the further development of its various subdisciplines, including comparative literature, all up to the outbreak of World War II. Dolinar's monograph is an attempt to eliminate a long-standing gap in Slovenian literary science, since Slovene literary scholars, researchers, teachers, and students of literature need a firm grounding on the historical knowledge of the concepts, significance, development, and previous crises of the discipline, as well, for a more critical response.
Ko se lotevamo raziskav in pisanja študij, si moramo pripraviti register, seznam, razvid o predmetu obravnave. V literarnovedni stroki proučujemo literarna in literarnovedna dela posameznih ...osebnosti, literarna obdobja, vrste literarnih del, posamezne literarne sestavine (tematsko-motivne značilnosti, strukturo literarnega dela, ubeseditvene načine, verzne oblike, sporočilnost, kompozicijske lastnosti itd.) in še marsikaj. Za raziskovanje inproučevanje potrebujemo natančen tloris, popis proučevanega predmeta. To nam omogoča bibliograŽfija, brez katere je preglednost našega dela manjša, poleg tega nas bibliografski popis opozori na prenekatero evolucijsko značilnost, na premore med literarnimi deli, spreminjanje koncepta pri nastajanju opusa, pogostost določenega pojava ipd.
Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
Pričujoči pregled ne teži v absolutno izčrpnost, ampak predstavlja žanre strokovnega pisanja za različne naslovnike in rabe. Poleg strogo znanstvenih tekstov zajema tudi bolj esejistične, ...interpretativne in strokovno informativne. Iz monografij, študij in spremnih besed je vidno prizadevanje po razvidu v tem obsežnem, komaj obvladljivem delu literarne ustvarjalnosti. Količina in razvitost pesništva je v obratnem sorazmerju z njenim položajem med literarnimi zvrstmi, ko je iz nekdanjega središča zdrsnilo v neslišno obrobnost in uživanje izbrancev. Ti so profesionalni poznavalci z univerz in inštitutov, kompetentni v literarnovednem diskurzu, ki ga rabijo za specialistični opis izbranih segmentov, ter ljubitelji, med katerimi je največ pesnikov, ki pogosto prevzemajo vloge razlagalcev, urednikov in posredovalcev.
V članku je prikazano, kako so se v slovenskem akademskem prostoru razvijali pristopi, ki jih lahko označimo s sintagmo feministična literarna veda. Prispevek navaja ključna dela s tega področja, ...vpeljavo feminističnih literarnovednih vsebin v študijske programe, ki vključujejo predmete iz slovenske književnosti in literarne teorije ter njihov odmev v diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah. Predstavljeni so tudi raziskovalni dosežki in projekti s težiščem na ženskem avtorstvu ter podobah in reprezentacijah ženskosti.
Namen članka je prikazati, kako se je v zadnjem času slovenska literarna veda odzivala na književnokritiško in literarnoesejistično prakso. Glavna ugotovitev potrjuje predpostavko, da je v zadnjih ...desetih ali petnajstih letih nastalo več del, ki so pomembno dopolnila starejše zgodovinske in teoretske uvide. Če k temu dodam še druge znanstvene dogodke, potem je mogoče skleniti, da je literarna veda obe področji reflektirala vitalno in kompetentno.
Razprava prikazuje in kritično presoja stanje na področju empiričnega literarnovednega študija, zlasti tiste prispevke, ki predstavljajo "ortodoksnejšo" različico empirične literarne znanosti. ...Stagnacijo v spoznavnoteoretični diskusiji skuša preseči s premislekom nekaterih novejših raziskav možganskih funkcij. Nič manjša vloga ni pripisana raziskavam, ki predvsem uporabljajo empirične metode in tudi prispevajo k empirizaciji literarne vede. Predstavljena so glavna imena, dosežki ter inštitucije, kjer se na Slovenskem izvajajo empirične študije literature.
Ker sodobni pesniki se nekaj casa ne bodo uvrsceni v najelitnejso izdajo klasikov, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (izjeme so Karel Vladimir Truhlar, Kocbek in Udovic), in ker zgodnjih ...zbirk ze dolgo ni na trziscu, se je podjetna Studentska zalozba lotila izdajanja zbranih pesmi klasikov modernizma. Zaceli so s tistimi, brez katerih je sodobna poezija nezamisljiva: Strnisa (Zbrane pesmi, 2007), Dane Zajc (V belo, 2008), Kovic (Vse poti so, 2009), Salamun (Kdaj, 2010), Niko Grafenauer (Diham, da ne zaide zrak, 2010), Jesih (Zbrane zbirke, 2012). Levji delez pri urejanju in pisanju spremnih studij ima pesnik in esejist Ales Ales Steger. S pretanjenim dialogom je opremil Strniso (dokoncno utrdil pomen pesniske kozmogonije, ki z vesoljsko zavestjo izstopa iz antropocentricnega racionalizma); D. Zajca (prebral skozi negativno teologijo, horizont absolutnega, derridajevsko vecglasno izrekanje, sevanje misticne beline skozi temo, izbranost samana); sfingicno skrivnostnega in resnobnega Grafenauerja (skozi Rilkeja, Mallarméja, Celana ter skozi pesnikove avtopoetoloske eseje o neizrekljivi biti, izmuzljivosti absolutnega, palimpsestni in labirinticni teksturi). Boris A. Novak je v prezentaciji Kovica poudaril simbolisticne postopke in zvestobo klasicnim verzno-kiticnim oblikam v poeticnem jeziku, ki deluje naravno, in ob tem v skladu s splosnim obratom k tradiciji izrazil skepso do apologije prostega verza. Vrednost spremnih besed je povzemanje in poglabljanje vednosti, odkrivanje neopazenih razseznosti zaradi vpletanja novih primerjav in premikanje vrednostnih poudarkov. Najdebelejsa je Salamunova knjiga z izborom iz 40 zbirk, zgodnjimi besedili zunaj prvenca in novimi pesmimi. Njena posebnost je sest (ponatisnjenih) zapisov o Salamunovi poeziji; treh slovenskih in treh tujih avtorjev. Ivo Svetina spominsko obnavlja ozracje ob izidu pesmi v Nasih razgledih in belezi subverzivni ucinek zbirke Poker s pomocjo Pirjevceve maksime o koncu »presernovske strukture«: »Tomaz Salamun je ... obudil uspavani in omrtviceni slovenski poesis, ki je vse nebivajoce in neobstojece spreminjal v bivajoce in obstojece« (Svetina 2010: 912). Taras Kermauner se ob paradoksih iz zbirke Maske sprasuje o pesnikov veri (metafiziki z Logosom), nihilizmu (neesencialnemu kodu zamenljivih znakov) in osebni identiteti. V premisleku vrstnika, umetnostnega zgodovinarja Tomaza Brejca, iz druge izdaje Pokra (1989) je pesnik oznacen z izrazi eleganca, mobilnost, hitrost, elitno znanje, ociscevalno delo z besedami, metonimicna kontigviteta, zivljenje in govor zdaj, imaginarna in realna svoboda, ki je vzorec za prezivetje modernega cloveka. Se posebej zanimivi so pogledi od zunaj, pricevanja prevajalcev, kritikov in pesnikov. Ameriski pesnik Joshua Beckman, se je brez znanja slovenscine srecen preselil v drugega in ob tem namesto zgodovine dozivel umetnost prisotnosti, ki »je na sebi in po sebi najvecja potrditev zivljenja.« (Beckman 2010: 970). Makedonska pesnica Katica K?julavkova strne lastnosti v podobno formulacijo: »kaze silno voljo in moc po prisotnosti v pesniskem svetu/sliki sveta tukaj in zdaj« (K?julavkova 2010: 978). Mobilnost razlaga kot stremljenje k ustvarjalni drugacnosti, ki se z lahkoto umesca v mednarodne sisteme pesniskih vrednot in v njih deluje kot prepoznavna identiteta s silnim individualnim pecatom. Drugacen pogled od slovenskih izraza ameriski kritik Kevin Hart, ki v poeziji Praznika in Balade za Metko Krasevec vidi mnogoterost, prisotnost otroskega ugodja, poeticno razsirjanje izkusnje, raziskovalno potovanje in tveganje nepredvidljivega, iskanje nacinov uresnicevanja presezka, ki naso izkusnjo zbega. Kritisko presojo in popularizacijo druzbeno vse manj relevantne poezije11 dopolnjujejo antologije, ki razsirjajo kanon in v spremnih besedah prinasajo pomembne uvide o celoti, ceprav ne izhajajo pri osrednjih nacionalnih zalozbah. Najobseznejsa je antologija slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih roz (2006) s 103 pesniki in 371 besedili, ki jih urednik Peter Kolsek zajame v dve megastrukturi: nacionalno in socialno vezano presernovsko ter avtonomno, subjektivisticno, eksistencialisticno, metafizicno in jezikovno odprto murnovsko strukturo, ki dominira v sodobnosti. Antologijo mlade slovenske poezije 1990-2003 Mi se vrnemo zvecer (2004) je uredil, s podatki o 19 avtorjih in spremno besedo opremil Matevz Kos. Samo prezrtim, pozabljenim pesnicam, ki ostajajo na obrobju literarne zgodovine, je posvecena obsezna Antologija slovenskih pesnic Irene Novak Popov, ki v drugi (1941-1980) in tretji knjigi (1981-2000) predstavi reprezentativne dosezke stotih pesnic. Praznino, ki je posledica cenzurno-ideoloske zamolcanosti, je izpolnila antologija slovenske zdomske poezije Beseda cez ocean (2002). Izbral, uredil, s podatki o 25 avtorjih in tehtno presojo zdomskih usod in z zgodovino ustvarjalnosti preseljenih jo je opremil France Pibernik. Tematsko specialna je antologija slovenske eroticne poezije V tebi se razrascam (2008) Alojzije Zupan Sosic. Njeno tezisce je v sodobnosti: »pravi razcvet je dozivela ... po letu 1966« in je »v zadnjih dveh desetletjih postala celo osrednja os sodobne slovenske poezije« (Zupan Sosic 2008: 169). Teoretski model iz spremne besede omogoca razlikovanje med pornografijo in erotizirano ter eroticno pesmijo. Odlocilen je nacin ubeseditve: vrste lirskih situacij, nabor eroticnih izrazov, zgradba stopnjevanja in odlasanja, intenziteta, ki tezi v senzualnost. Integralno podobo sodobnosti dopolnjuje antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod Lepe Vide (2009), izbral, uredil in spremno besedo napisal David Bandelj. Njeni avtorji so pogosto izkljuceni iz literarnega sistema, ker »se le malo raziskovalcev celostno zanima za ta ... pesniski korpus« (Bandelj 2009: 373). Na podlagi tipologije, ki jo je po Mariji Pirjevec dopolnil Miran Kosuta, se piscu spremne besede opusi 42 pesnikov kazejo v razpetosti med domacijsko in svetovljansko naravnanostjo, ekistencialno jih doloca prostor/meja, nekateri se navezujejo na ljudsko in literarno izrocilo, drugi z imaginacijo lastnih svetov premagujejo mucno zaznamovanost s preteklostjo.
Pregled literarnovednega raziskovanja slovenske kratke pripovedne proze v zadnjem desetletju se osredotoča na monografske publikacije in tiste antologije ter prispevke, ki so pomembno prispevali k ...izoblikovanju sodobne slovenske teoretske in zgodovinske zavesti o kratki prozi. Pozornost je usmerjena na metodološke razlike v obdelavi ter na tuje in slovenske referenčne kroge, iz katerih izhajajo posamezni raziskovalci. Ohranja se tradicionalno zgledovanje po preciznejši nemški literarni teoriji ter se dopolnjuje s sodobnimi evropskimi in ameriškimi referencami.
PDF
