Članek prinaša analizo jezikovnega delovanja predstavnikov največje vladne in največje opozicijske stranke v slovenskem državnem zboru v mandatu 2000-2004. Temelji na predpostavki, da se nosilci ...političnih funkcij v različnih govornih položajih predvsem glede na (potencialno) navzočnost volilcev jezikovno vedejo različno. Ob dokaj obsežnem naboru predvsem govorjenih, pa tudi zapisanih besedil skušamo izluščiti temeljne vzorce jezikovnega delovanja slovenskih politikov ter pri tem uporabljenih jezikovnih sredstev in postopkov.
V grobnici pomembnih slovenskih politikov dr. Antona Korošca (1872 – 1940) in dr. Franca Kulovca (1884 – 1941) so shranjeni le posmrtni ostanki dr. Korošca, čeprav sta oba umrla v Beogradu. ...Koroščevo truplo so hitro prepeljali v Ljubljano, Kulovčevi posmrtni ostanki pa so zaradi vojnih razmer (umrl 6. 4. 1941 ob bombardiranju Beograda) ostali na beograjskem pokopališču. Dr. Anton Korošec iz Biserjan v Prlekiji je bil duhovnik in politik, do razpada Avstro-Ogrske je bil poslanec v avstrijskem državnem zboru in vodja Slovenske ljudske stranke. Znan je po vodenju deklaracijskega gibanja, predsedoval je Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu. V Kraljevini SHS je bil poslanec v narodni skupščini, član različnih vlad in tudi predsednik vlade. Bil je nesporni predstavnik slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Dr. Kulovec je bil prav tako duhovnik, doma iz Dolenjih Sušic na Dolenjskem, eden najpomembnejših voditeljev SLS in njen glavni tajnik, poslanec Narodne skupščine SHS in minister. Arhitekt Jože Plečnik je svetoval, da Korošca pokopljejo pod arkadami, mestna občina pa mu je želela postaviti viden spomenik, zato je Plečniku zaupala izdelavo načrta zanj. Po Kulovčevi smrti je Plečnik izrisal nov načrt za skupni nagrobnik. Spomenik si je zamislil kot pokrov grobnice, nad njim pa križ in poprsji obeh pokojnikov. Kipar Janez Weiss – Belač je za mestno občino že pred majem 1941 izdelal Koroščevo poprsje, Kulovčevo pa septembra 1941. Izvajalci del so bili: kamnoseško podjetje Feliksa Tomana, pasarja Alojza pirnata, livarja Franca Mostarja, in kiparja Božidarja Pengova. Do novembra 1941 so položili le monumentalno ploščo iz kararskega marmorja, bronasti križ je bil izdelan šele marca 1943. Zaradi vojnih razmer so ga namestili v loretsko kapelo za glavnim oltarjem frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani, kjer je še danes. Belačevi poprsji sta neznano kje. Nad nagrobnikom Korošca in Kulovca je v arkadno steno vzidan del nagrobnika neznanega pokojnika z marmornatim reliefom, verjetno s konca 80. let 19. stoletja.Relief prikazuje angela, ki ob poslednji sodbi s trombo prebuja mrtve in jim kaže pot v nebo. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Bleiweisov spomenik iz tonalita z obeliskom je izdelalo graško kamnoseško podjetje Grein. Podstavek je iz domačega kamna izdelal ljubljanski kamnosek Vinko Čamernik. Okoli spomenika je bila ograja ...iz kovanega železa. Janez Bleiweis, ki se je rodil 1808 v Kranju in umrl 1881 v Ljubljani, je imel mnogo funkcij in bil precej izobražen: bil je doktor medicine, magister porodništva in veterinar, postavil je temelje slovenskega veterinarstva. Bil je tudi aktiven politik, vodilna osebnost političnega tabora staroslovencev. Na nagrobnem spomeniku je nevedenih polno njegovih funkcij in častnih naslovov: tako je bil častni meščan Ljubljane ter drugih mest in trgov, častni občan številnih občin in član mnogih učenih društev, deželni poslanec, tajnik cesarsko kraljeve kmetijske družbe, urednik Kmetijskih in rokodelskih novic, predsednik Matice Slovenske in ljubljanske čitalnice, vitez raznih redov in druge funkcije. Na podstavku je napis: Edino, kar nas teši v bolesti, je zavest, da ves narod slovenski z nami vred plače na Tvojej gomili in da bodeš živel večno v srcu njegovem. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Po mariborski gimnaziji je nadaljeval študij prava v Gradcu in ga leta 1883 tudi končal. Kot koncipient se je najprej zaposlil v Mariboru, se leta 1885 preselil v Celje, nadaljeval prakso pri Josipu ...Sernecu, opravil odvetniški izpit in leta 1891 odprl lastno pisarno.Še kot pripravnik se je podal v politiko, bil leta 1890 prvič izvoljen v štajerski deželni zbor in ostal tam tri mandate. Kot prvi slovenski poslanec je v deželnem zboru vložil interpelacijo v slovenskem jeziku, leta 1887 pa v imenu M. Vošnjaka kot prvi na Štajerskem dosegel slovenski vpis v zemljiško knjigo. S sistematičnim političnim delom je veliko prispeval k zmagam Slovencev na občinskih volitvah; leta 1889 Slovenci prvič osvojijo celjski okrajni zastop, kasneje okrajni šolski svet, leta 1899 pa dr. Dečko postane celo namestnik okrajnega načelnika.Uspešen je bil tudi na narodnogospodarskem področju. Z Veršcem in Vošnjakom je ustanovil Južnoštajersko hranilnico, vplival na gradnjo Narodnega doma, podal idejo za ustanovitev celjskega Merkurja, kopališča Diana ob Savinji in stavbne zadruge Lastni dom. Izreden razmah obrtništva v Celju je bila v veliki meri njegova zasluga.Vseskozi je tudi objavljal; že zelo zgodaj članke v Slovenskem narodu, Miru in Ljubljanskem zvonu, nato pa v Slovenskem gospodarju in celjski Domovini. V Celju je izšla tudi njegova zbirka zakonov s področja občinskih poslov.Leta 1904/1905 so nekateri celjski sonarodnjaki proti njemu sprožili afero, ki ga je strla, tako da je nekaj let kasneje skoraj povsem pozabljen umrl v psihiatričnem zavodu pri Gradcu. Biografsko geslo je pripravil Branko Goropevšek in je bilo preneseno iz Celjskega biografskega leksikona (2003–2007); za ažuriranje gesla skrbi Osrednja knjižnica Celje.http://www.celjskozasavski.si/osebe/dečko-ivan/227/