UNI-MB - logo
UMNIK - logo
 
(UM)
  • Gospostvo Podčetrtek : 1670-1700 : doktorska disertacija
    Zadravec, Dejan
    Slovensko zgodovinopisje do sedaj še ni polagalo zadostne pozornosti spodnještajerskim zemljiškim gospostvom v drugi polovici 17. stoletja, prav tako pa sta bili zanemarjanja deležni in posledično ... temu tudi marsikdaj narobe razumljeni precej pomembni temi, in sicer posestni vzpon plemiške družine Attems na Štajerskem ter posledice Tattenbachovega sodelovanja v neuspešni protihabsburški zaroti. Pričujoča raziskava poskuša na primeru gospostva Podčetrtek v zadnjih desetletjih 17. stoletja zapolniti vse pravkar naštete luknje v slovenskem zgodovinopisju. Zadnja tri desetletja 17. stoletja se je na in v zvezi z gospostvom Podčetrtek dogajalo marsikaj. Lahko se trdi, da je bilo to obdobje glede na dogajanje eno bolj dinamičnih v njegovi celotni zgodovini. Sodelovanje takratnega lastnika gospostva Ivana Erazma grofa Tattenbacha v neuspeli protihabsburški zaroti je privedlo do tega, da ga je cesar 22. marca 1670 vključno z ostalimi grofovimi posestmi zaplenil in predal v upravo NA dvorni komori. Slednja se z upravo posesti ni neposredno ukvarjala, ampak je za to določila posebnega administratorja ,seveda iz svojih vrst. Na ta položaj je bil že na dan Tattenbachove aretacije postavljen Žiga Schoffman baron Hemerles, ki je z rednimi obhodi in navodilom upraviteljem skrbel za kolikor toliko nemoteno delovanje gospostev. Podčetrtškemu gospostvu sta v času njegove administracije ustaljen vsakdanjik zmedla vsaj dva večja dogodka. Najprej je v letu 1672 tukaj potekal čarovniški proces proti kmetu Jakobu Novaku, obtoženemu čarovniškega zdravilstva, nato pa so se začeli podložniki močno pritoževati nad upraviteljem Ivanom Jurijem Gornikom. Ker njihove pritožbe niso naletele na plodna tla, njihovo nezadovoljstvo ni zamrlo. Zopet so se proti Gorniku uprli leta 1675. Takrat so šli še dlje. Med drugim so prenehali plačevati žitne dajatve in hoditi na tlako, kar je v starhu pred morebitnim kmečkim uporom NA dvorno komoro primoralo, da je odstavila Gornika s položaja upravitelja in imenovala komisijo, ki je ponovno preverila podložniške pritožbe. Tako kot prvič je tudi tokrat za edinega komisarja imenovala kar administratorja zaplenjenih posesti. Adjunkt knjigovodskega urada NA dvorne komore Anton Canduzzi, ki je nekaj mesecev pred tem na tem položaju zamenjal Schoffmana. Oktobra 1676 je upravo nad zaplenjenimi posestmi na željo omenjene komore prevzel drug organ. Prešla je v roke judicium delegatum oz. neke vrste petčlanskega sveta, ki je bil konec leta 1671 ustanovljen za preverjanje upravičenosti zahtev Tatenbachovih upnikov. Ta organ je obdržal bolj ali manj isti način uprave, kot je bil prej, in je na mesto administratorja nastavil sekvestra dr. Petra Lukrecija de Aostollisa. S svojo poglavitno dejavnostjo je judicium delegatum zaključil maja 1679. Po njegovih ugotovitvah je bilo do Tattenbachove zapuščine upravičenih skoraj petsto fizičnih in pravnih oseb v višini od enega pa do 62.000 gld. Za njihovo poplačilo so prišle v poštev vse dragotine in denar, ki so se še nahajali v blagajni NA dvorne komore in pri judicium delegatum, ter zasežene posesti. Ko sta po letu 1683 od celotne zapuščine ostali le še gospostvi Podčetrtek in Štatenbrg, terjatve preostalih upnikov pa so bile višje od njunih vrednosti, je bil sestavljen seznam prioritetnih upnikov. Tisti na začetku so lahko imeli precejšnje upanje, da bodo iztržili svoje terjatve, ostali pa le majhno. Za nakup podčetrtškega gospostva se je v začetku leta 1685 začel zanimati cesarsko-kraljevi komornik in svetnik NA dvorne komore Ignac Marija grof Attems. Zeleno luč so mu dali tudi judicium delegatum in pooblaščenca Tattenbachovih upnikov. Ko so se vsi akterji zbrali marca 1686 na gradu Podčetrtek, do sklenitve kupčije, zaradi razhajajočih se mnenj glede višine kupnine, ni prišlo. Skupni jezik so Attems in upniki našli dober mesec pozneje in sklenili prodajo za kupnino v višini 70.000 gld. Od prvih desetih prednostnih upnikov, za katere je bilo sprva mišljeno, da bodo njihove terjatve v celoti izplačane iz kupnine za podčetrtško gospostvo, je dejanska kupnina zadostovala le za izplačilo treh. Ostalim sedmim so bile terjatve prestavljene na vrednost štatenberškega gospostva. Cesarju Leopoldu I., Gotfridu Viljemu grofu Reinstein in Tattenbach ter dedičem in upnikom Rozine Suzane grofice Otting je Attems celotne terjatve izplačal v manj kot dveh letih. Takoj po nakupu se je novi lastnik lotil obnove gospoščinskega gospodarstva. Nekje do konca leta 1694 mu je uspelo z delno obnovitvijo gradu, obnovo zapuščenih posesti in zmanjšanjem tlake kolikor toliko povrniti gospostvu prejšnji sijaj. Obsežni projekt je zahteval, da je grof preživel precej časa na gradu. Včasih je prišel z ženo, včasih sam. Dolgčas mu tukaj ni bilo. Poleg lova, načrtovanja obnovitvenih del in pregledov upraviteljevih računov so mu čas krajšali še razni gostje. Na kosilih in večerjah je največkrat gostil župnike iz okoliških župnij, olimske pavlince, kapucine iz Krškega ali Ptuja, včasih pa tudi okoliško posvetno plemstvo, razne obrtnike in pa seveda proviantne upravitelje, ki so mu redno prihajali polagat letne obračune. Z leti je bilo njegovih in ženinih prihodov na gospostvo nekoliko manj. Z nakupom brežiškega gospostva leta 1694 in izgradnjo novega štatenberškega dvorca pri makolah sta ti dve lokaciji postali kraj njegovega začasnega domovanja. V času njegovih odsotnosti z gospostva so tukaj še naprej potekala obnovitvena in obrtniška dela, prav tako pa so se na gradu oglašali menihi in župniki ter posvetno plemstvo. resda večina ne v goste, ampak le za prenočitev in okrepčilo. Vsakoletna manjša obrtna dela so na gospostvu izvajali dimnikar, živinozdravnik, ključavničar, sedlar in lončar. Večja obrtna dela so bila v tem času sprva povezana z obnovo gospoščinskega stanja (obnova delov gradu, gradnja novega hleva), nato pa so se izvajala v skladu z potrebami. Do konca stoletja sta med večje projekte vsekakor spadala še izdelava večjega števila vinskih sodov in pa pokritje dela grajske strehe z novimi krovnimi deskami. neposredna uprava gospostva je bila organizirana hierarhično. Višjo je vodil vsakokratni lastni gospostva oz. njegov namestnik upravitelj ob pomoči ostalih gospoščinskih uslužbencev, najnižja pa je bila v rokah županov. Gospoščinskih uslužbencev je bilo kar nekaj. Na gradu so poleg upravitelja službovali še pisar, kuharica in hlevski hlapec, na pristavah pa pristavnika, valpet, vratar, volovski hlapec ter svinjska in kokošja pastirica. Nižjo upravo na gospostvu oz. tisto, ki se je v prvi vrsti ukvarjala z zadevami podložnikov, so vodili župani. Zaradi lažjega vodenja tovrstne uprave so bila naselja, v katerih so živeli podložniki, razdeljena na urade, 41 naselij je bilo razdeljenih na dvanajst uradov, preostalih šest, ležečih v bližini gradu, pa je bilo upravljano kar z gradu in pristav. Gospoščinska posest je obsegala dominikalno, rustikalno in gorninsko posest. Za dominikalno posest so skrbeli gospoščinski uslužbenci in kmetje v okviru tlake. Od zgradb je obsegala nič kaj prida kvalitetno opremljen grad, svobodno hišo v tgu Podčetrtek, zgradbe v sklopu pristave, vinske kleti ter mlin in kaščo. Od zemljišč je razpolagalo z gozdovi, vinogradi, travniki, njivami, pašniki, ribniki ter drevesnicami in vrtovi. Ker je pretežni del podčetrtške zemljiške posesti ležal na vinorodnem območju, je gorninska posest s tamkaj zasajeno vinsko trto igrala pomembno vlogo v gospoščinskem gospodarstvu. Obsegala je 21 vinskih goric, na katerih je leta 1681 864 sogornikov imelo v zakupu po gorskem pravu 1223 vinogradov različnih velikosti in 87 drugih zemljišč in zgradb, od katerih so imetniku gospostva letno plačevali gornino predvsem v vinu, nekaj malega pa tudi v kokoših, kopunih in denarju. Rustikalno posest so proti letnemu plačevanju obveznosti hasnovali podložniki in osebenjki ter nekatere cerkvene ustanove in je raztresena ležala znotraj meja deželskega sodišča. Sestavljale so jo kmetije, domci, posest trških podložnikov ter dodatna zemljišča (mlini, rovti, gozdovi, vrtovi, njive, travniki itd.), precej pa je bilo kajžarske posesti. Precejšnja številčna nihanja so v tem času doživele predvsem kmetije in kajžarske posesti. Med letoma1669 in 1684 je Žiga Ludvik barona Gaisruck zaradi neporavnanih računov prejšnjih imetnikov gospostva bratov Tattenbach zarubil 14 podložnikov s posestmi vred. Proti koncu 70. let 17. stoletja pa so se začele zaradi slabe gospoščinske uprave in še kakšnih neznanih razlogov močno opuščati kajžarske enote. Njihovo število je začelo zopet naraščati šele z Attemsovim nakupom gospostva in načrtno obnovo gospoščinskega gospodarstva, kljub temu pa obsega iz leta 1657 ni več doseglo. Podložnih gospoščinskih prebivalcev je bilo v zadnjih treh desetletjih 17. stoletja v povprečju okoli 590, sestavljali pa so jih kmetje (56%), oštetarji (3,4%), tržani (2,5%), kajžarji (34,2%) in gostači (3,9%). Razen nekaj malega kmečke obrti so se s slednjo ukvarjali le trški prebivalci. Podčettškemu gospostvu so bili podložni mizar, pleskar, lončar, tovornik in trgovec. Od gospostvu nepodložnih prebivalcev pa so se z obrtjo ukvarjali še vsaj čevljar, kovač in ključavničar. Kar je Josip Gruden ugotovil za 16. stoletje, velja tudi za konec 17. stoletja, namreč to, da je bilo prebivalstvo tukaj v primerjavi s prebivalci na drugje ležečih gospostvih revno. Precejšnje premoženjske razlike so obstajale tudi med samim gospoščinskim prebivalstvom. Od slednjih so najbolje živeli kmetje na kmetijah, nekoliko slabše oštetarji, najslabše pa osebenjki, katerih jedro so tvorili kajžarji in gostači, živeči v goricah. Gospostvo je uživalo tudi nekaj pravic, ki so u nudila dodaten zaslužek in omogočala izvajanje oblasti in uveljavljanje avtoritete. Najpomembnejša je bila vsekakor pravica do deželskega sodišča. Slednje je, poleg tega, da je bilo kazenskosodna instanca za nepriviligirane razrede, omogočalo tudi policijsko oblast, prav tako pa so bile z njim povezane še nekatere druge pravice. Znotraj njegovih meja je imelo gospostvo nekatere pravice z ribolovom, nizkim in visokim lovom, pobiranje mitnine in stojnine ter drugih pristojbin, točenjem gospoščinskega vina, zakolom goveda, gozdovi in odvetništvom nad cerkvami. Z deželskim sodiščem tako ni bila povezana bolj ali manj le pravica, imenovana sparber dienst, ki je ljubljanskega škofa bremenila letne oddaje skobca imetniku gospostva. Obveznosti podložnikov in osebenjkov do gospostva so bile raznovrstne in visoke ter so jih po zaostankih sodeč redno s težavo poravnavali. Posamezniki so jih oddajali in plačevali v različnih količinah, mnoge med njimi pa so se spreminjale celo na letni ravni. Med redne obveznosti do zemljiškega gospostva so spadale tiste, ki so se plačevale in izvajale vsako leto. Na tak način je gospostvo od podložnikov dobivalo denarno in malo ter veliko pravdo, od osebenjkov t. i. freirecht, od obojih skupaj pa še delovno rento, bodisi v obliki dela ali v denarju. Občasne obveznosti do patrimonialnega in teritorialnega zemljiškega gospostva so se pobirale samo v določenih primerih. V sklopu teh je gospostvo pobiralo umrlino, inventarno pristojbino, likof, dajatev desetega denariča, gozdnino, žirovščino, polaganj itd. Precejšnje breme so podložnikom predstavljali deželni davki in naklade, ki jih je bilo v tem času že kar nekaj. Merilo za njihovo odmero je pogosto predstavljala višina podložnikove denarne pravde. Na letni ravni se je tako pobiral davek na imenje, izredni davek, anticipationß zinß, kontribucija in deželna tlačna obveza. Ob različnih dogodkih in priložnostih (vojna, poroka) pa so bile podložnikom naložene še različne eno- ali nekajletne naklade. teh je bilo v tem času kar nekaj, in sicer cesarski davek za turško vojno, naklada za vzdrževanje oficirjev, naklada za novačenje ter naklade za poročna darila pripadnikom družine Habsburžanov. Med letni dajatvi sta spadali tudi gornina in desetina, ki pa nista bili vezani na podčetrtško rustikalno posest in ju posledično temu niso dajali samo podčetrtški podložniki in osebenjki. Gornina je bila dajatev, ki so jo dajali sogorniki od svojih gorninskih posesti, desetino pa je gospostvo pobiralo v višini desetine pridelka vina in nekaterih žit od določenih, tudi nepodčetrtških, sogornikov in podložnikov. Za vsakega imetnika gospostva je bil seveda bistvenega pomena dobiček. Gospostvo podčetrtek je bilo v zadnjem desetletju 17. stoletja po izračunu vseh prihodkov in odhodkov v denarju, vinu in žitu rentabilno oz. dobičkonosno. Glede na povprečno letno višino dobička se je njegovemu lastniku Ignacu Mariji grofu Attemsu obetalo, da se mu bo kupnina povrnila v dobrih 30 letih.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - [Maribor : D. Zadravec], 2008
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 242059520

Knjižnica Signatura – lokacija, inventarna št. ... Status izvoda
Miklošičeva knjižnica - FPNM, Maribor D DIS 93/94 ZADRAVEC D. Gospostvo
IN: 320080248 		prosto - za čitalnico
Univerzitetna knjižnica Maribor Skladišče II 69990 prosto - za čitalnico
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico