Članek temelji na raziskavi, opravljeni v čilski prestolnici Santiago, ter obravnava izvor in razvoj urbanih identitet v tem segregiranem mestu 21. stoletja. Na podlagi socioloških in etnografskih dokazov smo procese razvoja urbane identitete analizirali z opazovanjem zasedbe, uporabe in prisvojitve ozemlja. Hipoteza je: kljub dokazom o segregaciji, modernizaciji in globalizaciji urbani prebivalci na svojih ozemljih na novo izumljajo življenjske sloge, da bi uskladili vezi ljubezni in pripadnosti z uporabo razlikovalnih znamenj in s privzemanjem značilnih vsakdanjih navad. Moderno, segregirano in globalno mesto je polno otočkov, ki razkrivajo podobe prijaznejšega urbanega življenja in željo po njem. Članek analizira območja, na katerih obstajajo skupnostne, novoskupnostne in obrobne identitete. Kaže na to, da poleg skupnostnih identitet, ki gojijo nostalgijo po izgubljeni skupnosti (z iskanjem zavetja ali novih načinov, da obronke mest spremenijo v kraje, na katerih je mogoče živeti v senci reke Mapocho ali na njeni drugi strani in v neposredni bližini zgodovinskega središča mesta), obstajajo tudi obrobne identitete, ki so danes vseprisotne; spodkopavajo urejenost in enotnost mesta ter vodijo v raznolik, heterogeni in večkulturni življenjski slog. Rezultat sta spojitev in urbani življenjski slog.