Knjižnice kot institucije, arhitekture, zbirke, simbole in metafore med drugim bistveno določa tudi pojem neskončnosti. Oblike neskončnosti se lahko pojavljajo v dejanskih knjižnicah (v arhitekturi, klasifikaciji in razvrščanju zbirk, vsebini gradiva, simboliki), v imaginarnih knjižnicah (ki nastopajo v imaginarnih krajih in zanje ne veljajo zakoni znanega časa, prostora in perspektiv) in nevidnih knjižnicah (ki se razlikujejo od bralca do bralca, niso omenjane v tekstih, bralci pa jih lahko vnašajo sami in z njimi poselijo določene kraje in svetove v zgodbah). Članek prikaže, kako v dejanske knjižnice lahko prek ustvarjalne naravnanosti in ostrenja čuta za neskončnost vdirajo podobe imaginarnih knjižnic, lahko pa tudi podobe nevidnih knjižnic, in jih na različne načine bogatijo.