Razprava o mestnih zelenih površinah odpira staro paradigmatsko vprašanje o razmerju med mestom in naravo. Na zdravorazumski ravni so odgovori preprosti in enoznačni, bolj poglobljena analiza pa naleti na arhetipsko in konfliktno razmerje med »naturo in kulturo«. Obravnavni so bolj in manj uspešni poskusi »pomiritve« tega razmerja, ki so vsi bolj ali manj redukcionistični, to je začasni in nepopolni, kar postaja vse bolj problematično. V modernih družbah je nezadovoljstvo z le simbolno reprezentacijo narave v mestu močno vplivalo na suburbanizacijske procese, ki so z okoljskega vidika prav tako zelo problematični. V sklepu je argumentirana zamisel, da je namesto o vprašanju narava v mestu smiselneje razpravljati o mestu v naravi. Mestne zelene površine naj bi torej obravnavali kot del ekosistema na regionalni ravni in ne le kot interni mestni problem.