Na prvi pogled v novinarstvu sploh ni prostora za nezanesljive in nepreverjene informacije, a novinarski diskurz svoj status resnicnosti vendarle potrjuje precej drugace kot na primer znanstveni. Najveckrat sporoca o dogodkih in stanjih, do katerih javnost nima neposrednega dostopa in jih vecinoma tudi ne more eksperimentalno preveriti, zato jim lahko le zaupa (Slavko Splichal 1997: 337). Poleg tega pa ima poleg informativne tudi interpretativno vlogo (Manca Kosir, 1988), v njem so torej posredovana tudi mnenja, ki se od dejstev locijo prav po svoji subjektivnosti in nepreverljivosti (Van Dijk 1996). Zaupanje v novinarske informacije je tako nerazdruzljivo povezano z zaupanjem v tocnost, natancnost, nepristranskost, dobro obvescenost in interpretativno sposobnost novinarjev kot zbiralcev, odbiralcev in posrednikov informacij. Najvisje zaupanje novinar doseze, ce je sam prisostvoval dogodku (Mats Nylund 2003: 846) ali je »sam, z raziskovalnim delom in razumevanjem sirsega druzbenega konteksta seznanjen z dogajanjem«. Novinarji pogosto porocajo tudi o dogodkih, pri katerih sami niso bili udelezeni, oziroma stanjih, za katere sami niso strokovnjaki. V takih primerih je za doseganje naslovnikovega zaupanja, da se na sporoceno lahko zanese, potrebna informacija o tem, kako je novinar informacijo dobil (Tomo Korosec 1998: 196). Prav iz te okoliscine, ki je kodificirana tudi v temeljnih dokumentih novinarske profesionalne identitete, izvira potreba po sklicevalnih avtomatizmih: sporocanjskih sredstvih, ki delujejo kot jezikovna manifestacija novinarjevega stika z virom informacije (Verica Rupar 2006: 130). Ker je zaupanje naslovnikov v teh primerih povezano z njihovo oceno verodostojnosti in kompetentnosti vira, se novinarji navadno sklicujejo na uradne vire, ki jih javnost pozna in ceni kot verodostojne in kompetentne (Vesna Laban 2004: 209, Ines Drame 1994: 306). Novinarjeva dolznost sklicevanja na vir je lahko izjemoma krsena zaradi dolznosti do spostovanja zaupnosti vira informacij (Poler 1997: 123, 165), toda tudi v teh primerih mora novinar informacijo preveriti pri vec virih in po moznosti pridobiti takega, ki pristane na identifikacijo (Poler 1997: 124-130). Potemtakem bi moral biti odstotek sklicevalnosti glede na nezanesljivost, ki izhaja novinarjevega dvoma o verodostojnosti in kompetentnosti vira ter posledicno zanesljivosti posredovane informacije, zelo nizek, saj je novinar dolzan pridobiti kredibilne vire in zanesljivost informacij nujno preveriti pri vec virih. Moznost tovrstnega sklicevanja pa kljub vsemu mora obstajati, saj se, na videz paradoksalno, prav tako utemeljuje v novinarjevi odgovornosti do naslovnikov: ce se novinar kljub vsemu odloci objaviti informacijo, ki jo oceni kot ne povsem zanesljivo, mora namrec na to posebej opozoriti. Gre za primere, ko novinar presodi, da bi zamolcanje se ne povsem preverjenih informacij, ce bi se naknadno izkazale za resnicne, bilo za javno dobro skodljivejse kot objava morebitnih neresnicnih informacij. Nasprotje tega je javni interes, na katerega se sklicuje predvsem, a ne zgolj, tabloidni tisk, ko v prvi vrsti uresnicuje svoje ekonomske interese, tu javni interes ni izenacen s tem, kar javnost mora vedeti, ampak s tistim, kar javnost hoce vedeti (Poler Kovacic 2005: 111, 183). Avtomatizem, ki je utemeljen na eticni potrebi obvestiti javnost o nezanesljivosti porocanega, je v tem kontekstu tako pogosto zlorabljen za objavljanje senzacionalisticnih, nepreverjenih in ne nujno resnicnih informacij. Vrste take rabe bodo podrobneje analizirane in komentirane v podpoglavju o ugotovitvah raziskave. Korpusno gradivo je pokazalo, da je poleg sporocanjskih vlog clenkovne zveze naj bi in deleznika na -l, ki jih opisuje Koroscev model, mogoce v slovenskem porocevalstvu razpoznati se dve rabi te zveze in z njima dopolniti ta model. Prva izraza sklicevanje na vir, ki v svoji izjavi ubesedi namero, torej nekaj, kar vir predvideva, da se bo v prihodnosti zgodilo, in to izrazi z zvezo naj bi + del. -l, zato ne gre za nepotrebno dvojno sklicevanje, temvec sklicevanje na namero. Druga raba je novinarjevo distanciranje od virovih interpretacij in mnenj. Na pogostnost rabe za sklicevanje na namero je mogoce sklepati iz dejstva, da je skoraj polovica vseh zadetkov v pregledanem vzorcu sobesedilno referirala na prihodnost. Ker je sklicevanje na namero pogosto upovedeno v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom, se postavlja vprasanje, ali ga je mogoce interpretirati kot poseben sklicevalni avtomatizem, kjer zveza naj bi + deleznik na -l nima vloge slabitve gotovostne naklonskosti. Nekateri primeri rabe, ko je iz sobesedila mogoce razbrati, da je vir svojo izjavo upovedal kot trditev, in ne kot domnevo, iz sobesedila pa tudi ni razvidno, zakaj bi izjavo kot nezanesljivo oznacil novinar, napeljujejo na sklepanje, da zveza naj bi + del. na -l lahko opravlja zgolj funkcijo sklicevalnega avtomatizma, na da bi slabila gotovostno naklonskost dela povedi, ki ji sledi. Primeri take rabe so povezani predvsem s pojavljanjem ne-povednika v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom. Z opazovanjem pogostnosti sopojavljanja te oblike z modalnimi clenki za slabitev in krepitev gotovostne naklonskosti te hipoteze ni mogoce potrditi. Najpogostejsa je kombinacija zveze s clenkom menda v primerih, ko vir, na katerega se novinar sklicuje, ni popolnoma identificiran ali pa gre kar za sklicevanje na govorice. V teh primerih obliki delujeta kot podvojeno izrazanje nezanesljivosti, s katerim se skusa novinar dodatno zascititi pred obtozbami o neresnicnem porocanju. Pri porocanju o neuradnih, se bolj pa nedokazanih dejanjih, sta v rabi morfemskega sklicevanja glede na nezanesljivost opazni dve skrajnosti. Po eni strani vsesplosna nereflektirana raba tudi tam, kjer ni potreben in bi jo bilo mogoce razloziti s pretirano skrbjo novinarjev za eticno korektno porocanje, po drugi strani pa zloraba za razsirjanje nepreverjenih in senzacionalisticnih informacij.