Roman F. M. Dostojevskega Bratje Karamazovi je bil v slovenščino preveden dvakrat. Leta 1929 ga je prvič prevedel Vladimir Levstik, leta 2010 pa je izšel posodobljen prevod Boruta Kraševca. Ta razprava sodi v širši kontekst ovrednotenja učinka posodobljenih prevodov z vidika rabe podomačitvenih in potujitvenih prevajalskih strategij ob prevajanju kulturnospecifičnih izrazov. Ob tem bomo preizkusili teorijo posodabljanja prevodov, t. i. hipotezo posodabljanja prevodov, ki vsak nadaljnji prevod interpretira kot poskus »izboljšanja« prejšnjega, pri čemer se pojem »izboljšanje« definira na podlagi stopnje ohranitve tujega v prevodu. Oba prevoda opazujemo na mikrobesedilni ravni, in sicer na ravni posamičnih besed, pri čemer nas zanima ustreznost prevoda kulturnospecifičnih detajlov.