Slovenščina se uvršča med jezike, ki imajo zaradi sistemske kategorije spola in morfemske kompleksnosti njenega izražanja pri prizadevanjih za spolno pravičnost v družbi središčno vlogo. V preteklem letu so prizadevanja za spolno pravičnejše izražanje doživela dva vrhova: ob rabi podčrtaja kot pisnega signala za spolno nebinarnost oziroma mnogoterost ter ob odločitvi za izmenično rabo moškega in ženskega slovničnega spola kot generičnega v pravilnikih dveh ljubljanskih fakultet. V senci drugega je vprašanje podčrtaja doživelo premalo razprave; v príspevku zato s pomočjo postavk teorije jezikovnega menedžmenta, ki jih predstavljamo tudi ob primerih iz slovenske standardizacijske prakse, osvetljujemo nekatere dodatne vidike (morebitne) implementacije podčrtaja v rabo.