V strokovni literaturi se pogosto poudarja, da urbanistična kompleksnost temelji na soobstoju naslednjih treh prvin: regulativnega okvira, ravni urbanističnega oblikovanja in pogajanj med akterji. Avtorji se v članku z navedenim strinjajo, hkrati pa zavračajo zamisel, da so lahko te prvine v idealnem ravnovesju, brez negativnih medsebojnih vplivov. Proučevali so, kje so meje njihovega soobstajanja, in postavili hipotezo, da idealen in uravnotežen soobstoj teh prvin ni mogoč. Njihova raziskava je temeljila na naslednjih štirih glavnih in zaporednih aktivnostih: 1. pregledu literature o temeljih sodobnega urbanističnega načrtovanja, 2. kritični kvalitativni analizi glavnih dokumentov, ki vsebujejo urbanistične direktive in se uporabljajo v treh največjih mestih Latinske Amerike: Buenos Airesu, Ciudadu de Méxicu in São Paulu (s poudarkom na smernicah v teh dokumentih in kako obravnavajo vse tri omenjene prvine), 3. analizi součinkovanja navedenih treh prvin in 4. oblikovanju končnih ugotovitev.