UNI-MB - logo
UMNIK - logo
 
E-viri
Recenzirano Odprti dostop
  • Attachment to Caregivers an...
    Drobnic, Maja Radobuljac; Shmueli-Goetz, Yael

    Zdravstveno varstvo, 3/2015, Letnik: 54, Številka: 2
    Journal Article

    Attachment is a behavioral and physiological system, which enables individual’s dynamic adaptation to its environment. Attachment develops in close interaction between an infant and his/her mother, plays an important role in the development of the infant’s brain, and influences the quality of interpersonal relationships throughout life. Security of attachment is believed to influence individual response to stress, exposing insecurely organized individuals to deregulated autonomic nervous system and exaggerated hypothalamic-pituitary-adrenal activity, which, in turn, produces increased and prolonged exposure to stress-hormones. Such stress responses may have considerable implications for the development of diverse health-risk conditions, such as insulin resistance and hyperlipidemia, shown by numerous studies. Although the mechanisms are not yet fully understood, there is compelling evidence highlighting the role of psychological stress in the development of type 1 diabetes (T1D). One of the possible contributing factors for the development of T1D may be the influence of attachment security on individual stress reactivity. Thus, the suggestion is that insecurely attached individuals are more prone to experience increased and prolonged influence of stress hormones and other mechanisms causing pancreatic beta-cell destruction. The present paper opens with a short overview of the field of attachment in children, the principal attachment classifications and their historic development, describes the influence of attachment security on individual stress-reactivity and the role of the latter in the development of T1D. Following is a review of recent literature on the attachment in patients with T1D with a conclusion of a proposed role of attachment organization in the etiology of T1D. Navezanost je vedenjski in fiziološki sistem, ki posamezniku omogoča dinamično prilagajanje na okolje. Navezanost se razvija pri sovplivu med dojenčkom in materjo, igra pomembno vlogo pri razvoju otrokovih možgan in vpliva na kvaliteto posameznikovih socialnih odnosov vse življenje. Varnost ali oblika navezanosti vpliva na posameznikov odziv na stres (stresno reaktivnost). Tako pride pri negotovo navezanih posameznikih do slabše reguliranega avtonomnega živčnega sistema in pretirane reaktivnosti hipotalamo-hipofizno-suprarenalne osi, zaradi česar so ti v življenju pogosteje in dalj časa izpostavljeni delovanju stresnih hormonov. Tovrsten odziv na stres pa ima pomembno vlogo pri razvoju inzulinske rezistence, hiperlipidemije in drugih stanj, ki predstavljajo tveganje za zdravje. Čeprav natančni mehanizmi še niso znani, je vedno več dokazov, da psihološki stres pomembno prispeva k razvoju sladkorne bolezni tipa 1 (SBT1). Eden od mehanizmov razvoja te bolezni bi lahko bil tudi vpliv oblike navezanosti na posameznikovo stresno reaktivnost. Tako so lahko negotovo navezani posamezniki pogosteje, dlje in v večji meri izpostavljeni delovanju stresnih hormonov, ki skupaj z drugimi dejavniki povzročajo uničenje beta celic trebušne slinavke. Ta prispevek prikaže najprej kratek pregled področja navezanosti pri otrocih, glavne oblike navezanosti in njihov zgodovinski razvoj, oriše vpliv oblike navezanosti na posameznikovo stresno reaktivnost in vpliv te reaktivnosti na razvoj SBT1. Zaključi se s predlogom o vlogi oblike navezanosti pri razvoju SBT1 pri otrocih.