Kakovost je uzakonjen instrument nadzora in transformacije visokega šolstva z vzvodi kulture, ki je bolj organizacijska kot akademska. Ne opira se na univerzi lastne koncepte tega, kaj je dobro, torej na jasno strukturirane ideale in vrednote, temveč na funkcionalnost po sebi. Esencialistična opredelitev se ne zdi mogoča, ker je funkcionalna kakovost pomensko relativna in razrahljana – služi heterogenim, partikularnim interesom. Tako na sistemski in regulatorni ravni kot v praksi ni enotnega esencialističnega koncepta kakovosti z univerzalnim sistemom vrednot, ki bi odkrito usmerjal presoje kakovosti v akreditacijskih in evalvacijskih postopkih v delih, ki presegajo ugotavljanje skladnosti z objektivističnimi predpisi in se opirajo na izrekanje vrednostnih sodb. Instrument česa je torej kakovost v praksi? Odgovor poskuša ponuditi empirična raziskava evalvacijskih praks v Sloveniji, ki kaže, da kakovost ne zasleduje višjih idealov univerze, temveč sistematično pomaga visoko šolstvo preseliti v polje ekonomsko-pravnih razmerij in ga prilagoditi ekonomskim interesom.