Članek obravnava Xu Fuguanovo analizo in interpretacijo koncepta qiyun shengdong 气韵 生动, ki velja za enega od najpomembnejših, najbolj temeljnih in hkrati najtežje dojemljivih konceptov v kitajski estetiki in umetnosti. Nastal je v obdobju Wei Jin (220–420 n. št.), ki je eno od najbolj ustvarjalnih in prelomnih obdobij na področju kitajske estetike in umetnosti. Njegova kompleksnost se izraža tako v literarnih delih, slikarstvu, kaligrafiji in glasbi, kot tudi v literarni teoriji ter teoriji slikarstva, pri čemer se qi nanaša na zunanje značilnosti umetniškega dela, medtem ko izraža yun notranje značilnosti, ki so del človeške notranjosti oziroma človeškega duha, medtem ko shengdong pomeni manifestacijo, delovanje in zlitje obeh konceptov v umetniškem delu.Avtorica najprej predstavi Xu Fuguanovo interpretacijo in jo prikaže v kontekstu sodobnih debat o kitajski estetiki. V nadaljevanju se osredotoči na njegovo filološko in historično analizo semantičnega ter filozofskega razvoja obravnavanega koncepta in na koncu poda kritično evalvacijo njegove študije v kontekstu ponovnega ovrednotenja osnov klasične kitajske estetike.