Članek predstavlja pesniški opus Vladimirja Kaučiča - Jeana Vodaina, ki je nastal med letoma 1945, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Rose et noir in 1955, ko je sprejel službo pri pariški založbi Caractères, kjer je spoznaval vodilne francoske umetnike tistega časa (Tzara, Jakovski), kar je vplivalo na njegovo ustvarjanje in dojemanje umetnosti. Kavčič se je rodil v takrat italijanski vasi Čiginj na Tolminskem. Družina se je preselila v Loreno, kjer je končal osnovno šolo in se začel preživljati kot fizični delavec. Povezal se je z delavskimi kulturnimi društvu in ustvarjal kot pesnik, slikar ter tipograf. V članku analiziram njegove prve pesniške zbirke, in sicer Rose et noir (1945), Le toron noir (1947), A travers la lucarne (1949), L’arbre retrouvé (1951), Le jour se fera (1951), Pas de pitié pour les feuilles mortes (1951) in pesmi, ki so v tem času izšle v literarnih revijah. Analiza je pokazala, da so bile v mladostnem obdobju Vodainove priljubljene mladostne teme narava, Lorena, tegobe delavskega razreda in življenja v sodobnem času nasploh. Kvaliteta te poezije je jezikovna spretnost in sopostavljanje delavske tematike z motivi iz narave in ljubeznijo, mestoma tudi ironijo. Vodainova zgodnja poezija je večinoma sicer shematična, deloma tudi repetitivna. Opazen je vpliv Paula Verlaine in Jacquesa Préverta. Zadnja analizirana zbirka Pas de pitié pour les feuilles mortes pomeni prelom v umetnikovem opusu, saj je v njej pesnik prvič pokazal svoj izvirni slog, ki v zbirkah zrelega obdobja pride bolj do izraza.