Ustno izražanje v tujem jeziku velja za najtežje obvladljivo sporazumevalno zmožnost, zato smo raziskali tipologijo in številčnost nalog v učbenikih, ki se v slovenskem srednješolskem prostoru uporabljajo za poučevanje španščine. Primerjali smo učbenike osnovane na dveh različicah komunikacijskega pristopa in različnih ravneh, izhajajoč iz tipološko raznolikih nalog. V analizi smo poleg količine in tipologije nalog opazovali tudi stopnjo vodenosti posameznih nalog. Rezultati analize so pokazali, da ne prihaja do pomembnejših razlik glede na izbrani pristop, temveč glede na raven, in sicer pri nalogah, ki niso vodene, in pri delno vodenih nalogah. Aktivno vključevanje učencev v učni proces in razvijanje ustnega izražanja sta značilnosti, ki prepletata vse analizirane učbenike, razlike (ki učiteljem nudijo možnost, da za svojo ciljno skupino in svoj slog poučevanja izberejo ustrezen učbenik) pa se nahajajo v deležu nalog ustnega izražanja, prevladujočih tipih nalog in dinamikah, ki so za uspešno izvedbo nalog potrebne. Prav raznolikost v tipologiji pri učencih spodbuja (ustno) jezikovno produkcijo. Spodbujanje samostojne govorne produkcije učencev je prisotno že od začetne ravni in v obeh pristopih, saj je delež nalog, ki omogočajo le reprodukcijo, relativno majhen. V učbenikih so precej bolj poudarjeni dialog, komentarji, pogovori, skratka razvijanje samostojnih govorcev, opremljenih s strategijami in orodji za učinkovito, tekoče in natančno ustno izražanje. Vsi analizirani učbeniki omogočajo ustrezno razvijanje govorne produkcije v španščini, saj (v primerjavi s številom nalog za druge jezikovne spretnosti) nudijo uravnotežen in tipološko raznovrsten nabor nalog.