Na poti do sem sem razmišljal, kako začeti to srečanje – in bolj sem razmišljal, bolj se mi je zdelo absurdno, da bi uvodoma predstavljal nekoga, ki ga vsi poznate. Pač pa lahko povem anekdoto, za katero mogoče ne veste vsi. V Društvu za antične in humanistične študije smo predlani prišli na idejo, da bi profesorja Gantarja predlagali za neko drugo nagrado, ki je imela med obrazci tudi obrazec za soglasje predlaganega. Naredil sem osnovnošolsko napako ter pisal profesorju, če ga lahko izpolni in podpiše. On pa mi je odpisal, da je nagrad v življenju dobil preveč in da prosi, naj ga ne predlagamo. Eksplicitno izraženi zahtevi se je težko upreti. Smo pa v društvu tudi poznavalci Otona Župančiča, ki je, kot veste, napisal, da gre osel enkrat na led, »baš to je oslovstvo«, in da modrec ve, kako je »danes pal«, jutri bo pa plesal po njem. Ko smo tako profesorja predlagali naslednjič, tokrat za Prešernovo nagrado, ga nismo nič spraševali. Na tem mestu bi se zato rad zahvalil Miljani Cunta s Slovenske matice, ki je vse to koordinirala, in SAZU, ki je predlog takoj podprla; resnično sem vesel, da ob tej priložnosti lahko sediva tukaj.