V članku obravnavam osnovne prvine kitajske vede fengshui 风水, ki se je razvila iz specifično kitajskih tehnično-magičnih praks. Zahodni tehničnih viri se pri raziskavi vede feng shui kažejo kot nezadostni, zato se posvečam klasičnim kitajskim izvorom te vede. Tem sledim zlasti skozi prevladujoči diskurz korelativne kozmologije iz dinastije Han, ko nastane tudi predhodnica vede fengshui – veda kanyu 堪舆. Fengshui v obdobju Šestih dinastij ter dinastijah Sui, Tang in Song doživi svoj razcvet, zlasti pa se takrat začne pojavljati prva prava fengshui literatura, ki jo v okviru »izumljanja tradicije« proizvajajo konfucijanski izobraženci. V dinastijah Yuan in Ming, ki tem tokovom bolj ali manj sledita, se fengshui že popularizira in postane del množične kulture. V dinastiji Qing poleg obravnavanja kulturnega pojava vede fengshui znotraj leposlovja opazimo tudi prve spremembe njenih praks, ki so plod zahodnih znanosti.