Članek proučuje fenomen združenj hozonkai za ohranjanje ljudskih pesmi oz. ljudskih uprizoritvenih umetnosti, ki si prizadevajo ohraniti in prenašati japonske ljudske pesmi v »avtentični«, nespremenjeni obliki. Kot primer enega takšnih združenj in njegovega ravnanja z ljudskim glasbenim izročilom avtorica obravnava organizacijo in trenutne dejavnosti združenja Kokiriko uta hozonkai – ustanovljenega leta 1951 in zadolženega za ohranjanje in prenos plesne pesmi Kagura mai.Ob upoštevanju Hughesovih splošnih značilnosti združenj kot osnove avtorica poudari skupne značilnosti, ki jih Kokiriko uta hozonkai deli z večino združenj, hkrati pa osvetli tudi njegove posebnosti. Kokiriko uta hozonkai ima močnejši koncept lokalnosti in ni povsem konservativen glede morebitnih sprememb v glasbi Kagure mai v prihodnosti. Raziskava o združenju Kokiriku uta hozonkai in njegovem »ohranjanju« Kagure mai zastavlja tudi vprašanje, ali hozonkai resnično prenaša starodavno različico pesmi Kagura mai?