V prispevku poskušamo z uporabo diskurzivne analize umestiti aktualne strokovne poglede na urbanistične probleme Ljubljane v širše konceptualne okvire, ki so opazni, če že ne prevladujoči po posameznih urbanističnih strokah. Ugotavljamo, da domači strokovnjaki običajno izhajajo iz sistemskega diskurza, ki z naborom izrazov, kot so sistemi, strukture, ravni, celote, politike, vloge, plan ipd., navidezno zagotavlja kompleksnost pristopa. Ta se izkaže kot pretirano abstrakten ter prepletajoč se s političnim diskurzom, ki kot ključni smeri razvoja poudarja evropskost in ekološkost. Prehod iz te abstraktno-sistemske ravni na obravnavo konkretnih problemov je skorajda nemogoč, zato se strokovnjaki zatečejo v ožje terminološke okvire svoje konkretne stroke. Analiz konkretnih primerov se lotevajo deskriptivno in pri ponujanju rešitev ne gledajo na širše povezave in posledice. Ta ozka strokovna samozadostnost očitno še ni zmožna ne odprtosti do drugih strok ne kritične strokovne distance do mestnih politik.