The article presents various hypotheses on the origin of the language of the so-called Freising Fragments (Slovene Brižinski/Freisinški spomeniki, Latin Monumenta Frisingensia = MF), three Slavic texts written c. 972–1039, which are critically assessed from the viewpoint of the theory and methodology of historical linguistics. In fact, the arguments in favour of the various genealogical linguistic attributions of the Slavic language of these High Medieval manuscript texts are very heterogeneous, i.e. historical, palaeographic, textual, and historical linguistic. However, the genealogical linguistic or dialectological attribution of any linguistic system is possible only on the basis of historical linguistic analysis of the latter. In doing this, linguistic criteria are prioritized following a “bottom-up” principle, i.e. phonetics/phonology, morphology, syntax, and vocabulary. V prispevku so prikazane ter s stališča teorije in metodologije zgodovinskega jezikoslovja kritično ovrednotene različne hipoteze o izvoru jezika t. i. Brižinskih (tudi Freisinških) spomenikov, treh slovanskih besedil, zapisanih v obdobju 972–1039. Argumenti v podporo raznih genealoških jezikoslovnih opredelitev slovanskega jezika tega visokosrednjeveškega rokopisnega spomenika so namreč zelo raznorodni (zgodovinski, paleografski, tekstološki, zgodovinskojezikoslovni). Določitev genealoške pripadnosti, tj. narečne osnove, poljubnega jezikovnega sistema pa je možna samo na osnovi zgodovinskojezikoslovne analize jezikovnih lastnosti slednjega, in sicer si po principu »od spodaj navzgor« po relevantnosti sledijo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko in besedoslovno merilo.