Prispevek s skladenjskega vidika analizira Trubarjevo izvirno oblikovana besedila: kratke povzetke evangelijskih poglavij (TE 1555, Matejevega evangelija v TT 1581-82) ter obsežne razlage nedeljskih oz. prazničnih evangelijev (TR 1558). Ugotavlja zanimivo, funkcionalno ubesedovalno dvojnost. V povzetkih namerno krnjenost stavčnih struktur z izpusti stavčnih členov v temeljnem dvodelnem stavčnem vzorcu ter izrabo enodelnih glagolskih in neglagolskih stavčnih vzorcev, kar še omogoča razumevanje znanega sporočila. V razlagah evangelijev pa, nasprotno, sporočilno-stilistično pogojen razmah stavčnih struktur s ponovitvami, potrojitvami stavčnih členov, priredij in podredij, ki stopnjujejo razlagalno pomensko bogatost in doživljanje sporočila. Oba skladenjska ubesedovalana načina kot tudi ustrezna raznolikost pogovornega in terminološkega besedja prvega knjižnega desetletja (1550-1558) izkazujeta normatovno izdelanost skladenjskega izražanja predhodne govorne bogoslužne oznanjevalne zvrsti slovenskega jezika.