Extended description: Življenje je delo – trdo delo, borba in nenehno pehanje za vsakdanjim kruhom in vsakdanjo srečo. Delo, v vseh svojih tisočerih oblikah, je ustvarilo človeka, človek pa ga je izpopolnil, da bi si s kar najmanj truda pridobil kar največ sreče… Toda – srečo lahko kupiš tudi na cesti – na kupe sreče… In še zelo poceni je. Tanki lističi mamijo vse, ki hitijo mimo. Le prodajalec ostaja ob vsem bogastvu hladen. Izpostavljen soncu, dežju in vetru, mrazu in toploti, ravnodušno prodaja srečo vsem, ki bi jo imeli radi več kot jo lahko zaslužijo z žulji na svojih dlaneh in potokih znoja na licih. Tokrat smo se z našo kamero poslovili od sončnega dne in meteoroloških motenj in zabrnela je tam, kjer je pot do sreče še posebej dolga in naporna. V peči ene izmed ljubljanskih opekarn opazujemo delo, ki zahteva od človeka zares maksimalne napore. Vroče je… strašansko vroče je sredi tega premogovega pepela sredi razbeljenih sten peči in vroče, komaj pečene opeke; tla izžarevajo in pečejo v podplate, zrak duši. Človek nevajen take vročine komaj še diha, srce utripa nemirno – toda ta dva moža pred nami vendarle izvozita dnevno iz peči po 75 ton žgane opeke. Da jo lahko prijemljeta z rokami natakneta preko dlani posebne zaščitne rokavice iz debele gume. V tej peči jih pravzaprav dela pet. Njihov delovni dan se pričenja ob treh ponoči in traja vse dotlej dokler ni vsa pečena opeka na tovarniškem dvorišču. Peč mora biti vsak dan prazna, ker jo vedno znova spet napolnijo s surovo opeko. Vroče je. Vroče je, pa čeprav to delo samo gledaš. Tak način dela v opekarnah zamenjujejo danes moderne tunelske peči, kjer je vse delo avtomatizirano. Tudi ta peč je v rekonstrukciji. Premog bo zamenjalo gorilno olje, delo teh mož pa nakladalni viličarji. In zunaj na tovarniškem dvorišču se vsak dan grmadijo skladi toliko iskane opeke. Če ste si po tej peklenski vročini zaželeli malo osvežitve, ni treba potovati daleč. Na drugem kraju Ljubljane ima podjetje Trgohlad odlične, moderne hladilnice. Ob vsakem letnem času je v njih temperatura za dobrih 90 stopinj Celzija nižja od one v opekarski peči. Zanimalo nas je predvsem, kako poteka delo pri tako nizkih temperaturah in ko smo z delavci tega podjetja, oblečeni v debele bunde, škornje in halje, ki spominjajo na uniforme zloglasnega Ku-klux-klana prešli pet, nekaj decimetrov debelih vrat, nismo vzdržali v notranjosti več kot pol ure, pa še se nam je v tem kratkem času zanohtalo in so skoraj zmrznile filmske kamere in magnetofon. Ljudje pa delajo v tem prostoru tudi po osem ur na dan. Vrnili smo se iz Sahare in z južnega pola. Srečkar še vedno prodaja lepa upanja, prava sreča pa se sprehaja vsepovsod okrog njega pod plavim nebom, na prijetno ravno prav toplem poletnem soncu. Work in extreme conditions, in very high or low temperatures; a brickyard, a cold room, a traffic officer at a crossroads, a lottery tickets seller in a kiosk. Original language summary: Delo v ekstremnih delovnih pogojih, visokih in nizkih temperaturah; opekarna, hladilnica, prometnik sredi križišča, prodajanje srečk v kiosku. Extended description: Življenje je delo – trdo delo, borba in nenehno pehanje za vsakdanjim kruhom in vsakdanjo srečo. Delo, v vseh svojih tisočerih oblikah, je ustvarilo človeka, človek pa ga je izpopolnil, da bi si s kar najmanj truda pridobil kar največ sreče… Toda – srečo lahko kupiš tudi na cesti – na kupe sreče… In še zelo poceni je. Tanki lističi mamijo vse, ki hitijo mimo. Le prodajalec ostaja ob vsem bogastvu hladen. Izpostavljen soncu, dežju in vetru, mrazu in toploti, ravnodušno prodaja srečo vsem, ki bi jo imeli radi več kot jo lahko zaslužijo z žulji na svojih dlaneh in potokih znoja na licih. Tokrat smo se z našo kamero poslovili od sončnega dne in meteoroloških motenj in zabrnela je tam, kjer je pot do sreče še posebej dolga in naporna. V peči ene izmed ljubljanskih opekarn opazujemo delo, ki zahteva od človeka zares maksimalne napore. Vroče je… strašansko vroče je sredi tega premogovega pepela sredi razbeljenih sten peči in vroče, komaj pečene opeke; tla izžarevajo in pečejo v podplate, zrak duši. Človek nevajen take vročine komaj še diha, srce utripa nemirno – toda ta dva moža pred nami vendarle izvozita dnevno iz peči po 75 ton žgane opeke. Da jo lahko prijemljeta z rokami natakneta preko dlani posebne zaščitne rokavice iz debele gume. V tej peči jih pravzaprav dela pet. Njihov delovni dan se pričenja ob treh ponoči in traja vse dotlej dokler ni vsa pečena opeka na tovarniškem dvorišču. Peč mora biti vsak dan prazna, ker jo vedno znova spet napolnijo s surovo opeko. Vroče je. Vroče je, pa čeprav to delo samo gledaš. Tak način dela v opekarnah zamenjujejo danes moderne tunelske peči, kjer je vse delo avtomatizirano. Tudi ta peč je v rekonstrukciji. Premog bo zamenjalo gorilno olje, delo teh mož pa nakladalni viličarji. In zunaj na tovarniškem dvorišču se vsak dan grmadijo skladi toliko iskane opeke. Če ste si po tej peklenski vročini zaželeli malo osvežitve, ni treba potovati daleč. Na drugem kraju Ljubljane ima podjetje Trgohlad odlične, moderne hladilnice. Ob vsakem letnem času je v njih temperatura za dobrih 90 stopinj Celzija nižja od one v opekarski peči. Zanimalo nas je predvsem, kako poteka delo pri tako nizkih temperaturah in ko smo z delavci tega podjetja, oblečeni v debele bunde, škornje in halje, ki spominjajo na uniforme zloglasnega Ku-klux-klana prešli pet, nekaj decimetrov debelih vrat, nismo vzdržali v notranjosti več kot pol ure, pa še se nam je v tem kratkem času zanohtalo in so skoraj zmrznile filmske kamere in magnetofon. Ljudje pa delajo v tem prostoru tudi po osem ur na dan. Vrnili smo se iz Sahare in z južnega pola. Srečkar še vedno prodaja lepa upanja, prava sreča pa se sprehaja vsepovsod okrog njega pod plavim nebom, na prijetno ravno prav toplem poletnem soncu.