Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Extended description: Poslednji Ribničani: suha roba. Lončena posoda in izdelki domače obrti Domus, izdelovanje, Gasparijeva slika, polizdelki in izdelki suhe robe, obodi za sita, nalaganje suhe robe v kanon (pušeljc) pot na železniško postajo  in v svet. Krošnjarjenje po vaseh od vrat do vrat, izdelki suhe robe v prodajalni Dom - Kresija v Ljubljani, lesene žlice napisi in reklama - »Za jesen nudimo škafe, čebre, vinske kadi« Kdo bi ju ne poznal! Naša zdomarja s krošnjo, s kanonom na hrbtu. Zapiski govore, da so že pred letom 1362, ko je bila v loški listini suha roba prvič omenjene kot tržno blago, krošnjarili Ribničani po svetu. Zdomarji prihajajo ponajveč iz Ribniške doline, roba pa od izdelovalcev, ki žive v vaseh okrog Sodražice. Svet je tod pust, zemlja skopuška in živeti se ne da od zraka. In zato je naš Ribničan že pred stoletji našel rešitev... Les! Česa vsega se ni naučil izrezati iz lesa! Vendar je delo zamudno in kruh trdo zaslužen. Še nekaj potegljajev in kadica bo narejena. Pa obiščimo še kakega Sodražana. Tale dela obode za sita. Za obode je potreben posebno dober les, ta pa je redek in drag. Gladek les, spretna roka in dober nož in obod je malone nared. Treba ga je še omehčati in okrepiti, in če bo mož naredil dovolj obodov, jih bo mogoče še danes zapeljal v zadrugo. Da, dovolj jih bo. Voz je poln. No, če prav premisliš, zadruga ni slaba reč. Kupi ti vso robo hkrati in dobro plača. Kaj hočeš več! Izdelovalec to dobro ve. In tu čaka naš junak - zdomar. Kupil je robo in zdaj pojde z njo v svet. Težak je njegov tovor in pred njih je še dolga pot. Peljala ga bo kam daleč na jug ali pa mogoče visoko v hribe, kjer ni prodajalen in kjer gre njegova roba še v denar. Kam zdaj? Lani sem bil v Banatu, kjer so mi odmerili žita, letos pojdem na Gorenjsko! Glej no glej, saj to je Jože in Sajevca! Pozdravljen! Pozdravljen! Torej greš tudi ti z doma? Kam to pot? Menda ne v tujino? In zdaj se pomenita o vsem: kako je doma, kdaj se bo hči omožila, kako kaže letina. Povesta si zgodbe in zanimive pripetljaje. Na postaji se ločita. Vsak gre svojo pot. Urlep na vlak, naš junak Jože pa je bi torej sklenil, da jo mahne v hribe. Pot je strma in krošnja pritiska k tlom. Po nekaj urah joda prispe Jože na cilj. Poglej, gospodinje že čakajo! Sicer sem malo zasopel, a pri petih križih, ni vrag, da bi človek stopil počasneje. (Pogovor z gospodinjami) »Pozdravljeni, pozdravljeni! Dolgo vas ni bilo pri nas. Kaj lepega prinašate?« »Sita, rešeta, žlice vsake suorte. Pocejn dam... za vas. Le vzemite, boste vidle d imam samo dobro ruobo.« Kdo bi se mu upiral! Saj ne moreš! Naš Jože že zna prepričati. Malo šale, in zlasti šele, in malo zares - in kupčija je sklenjena. Ljudje ga imajo radi, kamorkoli pride. Saj pravzaprav nikoli ne gre samo za robo in kupčijo. Ljudem je važnejše nekaj drugega - dobra volja. V mestu pa je podoba čisto drugačna - trgovine z modernim poslovanjem, v katerih ima besedo že tudi industrija. Stvar je tu preprostejše in cene so nižje od krošnjarjevih. Zdomarji - danes jih je samo še kakik 40 od 600, kolikor jih je bilo včasih - se bodo tako počasi porazgubili v hribe, da jih kmalu skorajda ne bomo več poznali. A kaj hočemo, čas hiti in krošnjarjev korak ga ne dohiteva več.- Information:- A report about 'Ribničani', wooden cutlery producers and hawkers, who sell their products on the international market.- Original language summary: Reportaža o »Ribničanih«, izdelovalcih suhe robe in krošnjarjih, ki svoje izdelke prodajajo po svetu.- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana