Extended description: V Podljubelju pri Tržiču leži opuščeni rudnik živega srebra. Rudarsko naselje in zgodovina Tržiča nam prikažeta rudnik in njegovo gospodarstvo pomembnost, ki jo je imel v preteklosti. Zgodovina pravi, da je bilo prvo poročilo o podljubeljskem rudniku v arhivu idrijskega rudnika že v 16. stoletju. Sto petdeset let pozneje sta v Podljubelju kmeta Kolar in Slapar odkrila cinobrovo rudo, ki je pri preizkusu dala 50% živega srebra. Rudnik se je hitro razvijal in v njem so kopali vse do konca 19. stoletja, ko je bilo delo zaradi pasivnosti rudnika ustavljeno. Po osvoboditvi je geološki zavod Ljudske Republike Slovenije pričel ponovno proučevati problematiko in razmere v podljubeljskem rudniku. Rezultati študije geološkega zavoda o podljubeljskem rudniku pa za zdaj še niso znani. Šentanski rudnik je bil rudnik živega srebra pri zaselku Lajbe nad Podljubeljem v občini Tržič. Cinabarit - živosrebrno rudo - so v okolici Podljubelja odkrili okoli leta 1560. Dne 12. oktobra 1670 je bilo javljeno, da so maja istega leta našli nahajališče cinabarita v Lajbah. Vzorce rude so poslali v pregled in ugotovili, da je ruda vsebovala kar 0,50% živega srebra. Idrijski rudarji so prišli v Podljubelj, si ogledali nahajališče v Lajbah in ga označili z idrijskim rudarskim znakom. Rudišče je bilo kasneje razglašeno za državno last. Obratovanje rudnika in njegovo izkoriščanje se je skozi čas večkrat spreminjalo. Rudnik je obratoval s presledki. Imel je tudi talilnico, a je bila njena proizvodnja majhna, 1891 je dosegla le 12 ton letne proizvodnje. Zadnji lastnik je bil baron Julij Born, ki pa je leta 1897 nenadoma umrl. Po njegovi smrti so si lastnino rudnika razdelili njegovi dediči. Rudnik je nehal obratovati leta 1902. Viri navajajo, da je bilo v času obratovanja izkopanih okoli 60.000 ton rude, iz katere so pridobili okoli 180 ton živega srebra. Med prvo svetovno vojno je vojska potrebovala velike količine živega srebra, zato se je Avstro-Ogrska vojaška uprava odločila, da obnovi izkop v Šentanskem rudniku. Rudnik naj bi pričel ponovno obratovati leta 1917. Ker pa so med tem časom odkrili nove materiale, ki so uspešno nadomestili živo srebro, je vojaška uprava izgubila interes za rudarjenje v Lajbi. Med obema vojnama se proizvodnja zaradi skoraj povsem izčrpanega rudišča ni več obnavljala. Na petem obzorju pa je za obiskovalce odprt »Antonov rov«, katerega vhod je viden tudi s ceste, ki pelje proti Ljubelju. (Vir: Wikipedija) Šentanski rudnik - an abandoned Mercury mine near the hamlet of Lajbe nad Podljubeljem. Original language summary: Šentanski rudnik - opuščeni rudnik živega srebra pri zaselku Lajbe nad Podljubeljem. Extended description: V Podljubelju pri Tržiču leži opuščeni rudnik živega srebra. Rudarsko naselje in zgodovina Tržiča nam prikažeta rudnik in njegovo gospodarstvo pomembnost, ki jo je imel v preteklosti. Zgodovina pravi, da je bilo prvo poročilo o podljubeljskem rudniku v arhivu idrijskega rudnika že v 16. stoletju. Sto petdeset let pozneje sta v Podljubelju kmeta Kolar in Slapar odkrila cinobrovo rudo, ki je pri preizkusu dala 50% živega srebra. Rudnik se je hitro razvijal in v njem so kopali vse do konca 19. stoletja, ko je bilo delo zaradi pasivnosti rudnika ustavljeno. Po osvoboditvi je geološki zavod Ljudske Republike Slovenije pričel ponovno proučevati problematiko in razmere v podljubeljskem rudniku. Rezultati študije geološkega zavoda o podljubeljskem rudniku pa za zdaj še niso znani. Šentanski rudnik je bil rudnik živega srebra pri zaselku Lajbe nad Podljubeljem v občini Tržič. Cinabarit - živosrebrno rudo - so v okolici Podljubelja odkrili okoli leta 1560. Dne 12. oktobra 1670 je bilo javljeno, da so maja istega leta našli nahajališče cinabarita v Lajbah. Vzorce rude so poslali v pregled in ugotovili, da je ruda vsebovala kar 0,50% živega srebra. Idrijski rudarji so prišli v Podljubelj, si ogledali nahajališče v Lajbah in ga označili z idrijskim rudarskim znakom. Rudišče je bilo kasneje razglašeno za državno last. Obratovanje rudnika in njegovo izkoriščanje se je skozi čas večkrat spreminjalo. Rudnik je obratoval s presledki. Imel je tudi talilnico, a je bila njena proizvodnja majhna, 1891 je dosegla le 12 ton letne proizvodnje. Zadnji lastnik je bil baron Julij Born, ki pa je leta 1897 nenadoma umrl. Po njegovi smrti so si lastnino rudnika razdelili njegovi dediči. Rudnik je nehal obratovati leta 1902. Viri navajajo, da je bilo v času obratovanja izkopanih okoli 60.000 ton rude, iz katere so pridobili okoli 180 ton živega srebra. Med prvo svetovno vojno je vojska potrebovala velike količine živega srebra, zato se je Avstro-Ogrska vojaška uprava odločila, da obnovi izkop v Šentanskem rudniku. Rudnik naj bi pričel ponovno obratovati leta 1917. Ker pa so med tem časom odkrili nove materiale, ki so uspešno nadomestili živo srebro, je vojaška uprava izgubila interes za rudarjenje v Lajbi. Med obema vojnama se proizvodnja zaradi skoraj povsem izčrpanega rudišča ni več obnavljala. Na petem obzorju pa je za obiskovalce odprt »Antonov rov«, katerega vhod je viden tudi s ceste, ki pelje proti Ljubelju. (Vir: Wikipedija)