Danijel Halas, slovenski rimskokatoliški duhovnik in mučenik, se je rodil 24. junija 1908 v Črenšovcih. Umrl je 16. marca 1945 na Hotizi.Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval državno ...gimnazijo v Murski Soboti. V začetku je v šolo hodil peš, nakar je bil sprejet med gojence salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Ker pa so višje razrede ukinili, je gimnazijo z maturo končal v Ljubljani. Nato je vstopil v mariborsko bogoslovje in leta 1933 mu je škof Ivan Jožef Tomažič podelil mašniško posvečenje, 9. julija 1933 pa ga posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval že 16. julija v domači župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa v Črenšovcih. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st., urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev. Potem je do novega leta deloval kot kaplan v Ljutomeru, s 1. januarjem 1934 pa je bil imenovan za drugega kaplana v Lendavi. Pastoralnega dela se je Halas lotil zelo zavzeto, saj je vodil Marijino družbo, vzpodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije, madžarskim vernikom je priskrbel tisk v njihovem jeziku, med počitnicami pa se v Sombotelu celo izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika. S 1. januarjem 1939 je postal prvi župnik v novoustanovljeni župniji Velika Polana, kjer je takoj poskrbel za duhovno življenje svojih faranov. Toda oktobra leta 1941 je pristal v zaporu v Budimpešti skupaj s še dvema duhovnikoma, Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Danijela Halasa so namreč tedaj aretirali pod obtožbo, da je podpiral komuniste. Po devetih mesecih so mu prestajanje kazni začasno prekinili in vrnil se je med svoje vernike ter nadaljeval pastoralno delo. Glede na to, da se je že kot bogoslovec zelo zanimal za domači verski tisk, je nekaj časa tudi urejal Novine in Marijin list. Prav tako je verski tisk razširjal, tako v Lendavi kot v Veliki Polani, ter od hiše do hiše predstavljal različne publikacije. Sicer pa je pisal tudi sam in ti zapisi so bili leta 2002 zbrani v knjigi Pšenično zrno iz Polane. Halasa je sombotelski škof imenoval še za spovednika redovnic v Lendavi. 16. marca 1945 je tako župnik Danijel Halas odšel na pastoralno pot v Lendavo. Toda ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure, ustrelili in skupaj s kolesom odvrgli v reko Muro. Truplo je tri dni kasneje v Muri opazil mlinar iz Kota pri Lendavi. Pokopali so ga 21. marca na pokopališču v Veliki Polani. Verniki so grob ves čas lepo oskrbovali, saj so bili prepričani, da je njihov župnik svetniško živel in umrl mučeniške smrti. Leta 2002 se je začel škofijski postopek za ugotovitev mučeništva Božjega služabnika Danijela Halasa. Obenem s postopkom se odvija tudi bogato molitveno življenje, saj se verniki zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.Vir: http://www.pomurci.si/osebe/halas-danijel/664/
V grobnici pomembnih slovenskih politikov dr. Antona Korošca (1872 – 1940) in dr. Franca Kulovca (1884 – 1941) so shranjeni le posmrtni ostanki dr. Korošca, čeprav sta oba umrla v Beogradu. ...Koroščevo truplo so hitro prepeljali v Ljubljano, Kulovčevi posmrtni ostanki pa so zaradi vojnih razmer (umrl 6. 4. 1941 ob bombardiranju Beograda) ostali na beograjskem pokopališču. Dr. Anton Korošec iz Biserjan v Prlekiji je bil duhovnik in politik, do razpada Avstro-Ogrske je bil poslanec v avstrijskem državnem zboru in vodja Slovenske ljudske stranke. Znan je po vodenju deklaracijskega gibanja, predsedoval je Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu. V Kraljevini SHS je bil poslanec v narodni skupščini, član različnih vlad in tudi predsednik vlade. Bil je nesporni predstavnik slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Dr. Kulovec je bil prav tako duhovnik, doma iz Dolenjih Sušic na Dolenjskem, eden najpomembnejših voditeljev SLS in njen glavni tajnik, poslanec Narodne skupščine SHS in minister. Arhitekt Jože Plečnik je svetoval, da Korošca pokopljejo pod arkadami, mestna občina pa mu je želela postaviti viden spomenik, zato je Plečniku zaupala izdelavo načrta zanj. Po Kulovčevi smrti je Plečnik izrisal nov načrt za skupni nagrobnik. Spomenik si je zamislil kot pokrov grobnice, nad njim pa križ in poprsji obeh pokojnikov. Kipar Janez Weiss – Belač je za mestno občino že pred majem 1941 izdelal Koroščevo poprsje, Kulovčevo pa septembra 1941. Izvajalci del so bili: kamnoseško podjetje Feliksa Tomana, pasarja Alojza pirnata, livarja Franca Mostarja, in kiparja Božidarja Pengova. Do novembra 1941 so položili le monumentalno ploščo iz kararskega marmorja, bronasti križ je bil izdelan šele marca 1943. Zaradi vojnih razmer so ga namestili v loretsko kapelo za glavnim oltarjem frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani, kjer je še danes. Belačevi poprsji sta neznano kje. Nad nagrobnikom Korošca in Kulovca je v arkadno steno vzidan del nagrobnika neznanega pokojnika z marmornatim reliefom, verjetno s konca 80. let 19. stoletja.Relief prikazuje angela, ki ob poslednji sodbi s trombo prebuja mrtve in jim kaže pot v nebo. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Meškov doprsni kip je izdelal slovenjgraški kipar Rade Nikolić leta 1974. Stoji pred mestnim župniščem, skupaj z doprsnim kipom mestnega župnika Jakoba Sokliča.
Januš Golec (Polje ob Sotli, 1888 – 1965 Maribor)Urednik, publicist, pisatelj in dušni pastir je “svojega” Guzeja napisal 1931. Ker je guzeja kot podlistek nekako v tem času objavil tudi E. Tiran, pa ...tudi gledališko verzijo, se je zaradi našega junaka vnela tudi vroča sodniška vojna… kdo je imel prav? Sodišče je razsodilo salomonsko: kriv ni nihče, prav imata oba, tako se delijo tudi sodni stroški…
Rodil se je 30. januarja 1819 v Laškem. Umrl je 13. aprila 1900 v Mariboru.Zgodovinar, stolni prošt in apostolski protonotar Ignacij Orožen je bil sin laškega tržana in trgovca Ignacija Orožna in ...Marije roj. Ramšak. Po gimnaziji v Celju je študiral filozofijo v Gradcu, teologijo v Celovcu in bil l. 1842 posvečen. Bil je kaplan v Žalcu in v Celju, župnik v Mozirju, nadžupnik pri sv. Križu v Rogaški Slatini, v Mariboru pa stolni kanonik, stolni dekan in stolni prošt. Bil je škofijski šolski nadzornik, ravnatelj semenišča, predaval je na bogoslovnem učiteljišču o cerkveni umetnosti. Bil je član štajerskega deželnega šolskega sveta in ravnatelj ordinariatske pisarne. Leta 1891 ga je papež imenoval za apostolskega protonotarja. Ignacij Orožen sodi med ugledne slovenske zgodovinarje. Vodil je farne kronike v krajih službovanja ter se zanimal za umetnostne in zgodovinske spomenike. V Celju je dal vzidati 16 rimskih spomenikov v steno farne cerkve. V Mariboru je preprečil rušenje stolnice. Ko je iskal zgodovinske podatke o Jurkloštru, se je v graškem Joanneumu srečal s kustosom numizmatičnega in antičnega kabineta Wartingerjem. Ta ga je spodbudil k zgodovinskemu delu in ostal vse do smrti njegov mentor. Orožen je sodeloval tudi z drugimi strokovnjaki iz Gradca: strokovnjakom za epigrafiko in numizmatiko Knablom, deželnim konservatorjem Grausom in direktorjem arhiva Zahnom. Vse našteto je Orožna opogumilo, da je ovrgel začetne pomisleke in začel pisati zgodovinske prispevke. Prvo Orožnovo zgodovinsko delo Celska kronika vsebuje strogo kroniko s pomanjkljivim citiranjem virov, pojave iz narodnega življenja, navedbe celjskih škofov, župnikov, vikarjev, kaplanov, imenik v Celju rojenih duhovnikov, popis celjskih okrožnih glavarjev, sodnikov, županov in napise starih rimskih spomenikov. Zadnji tematiki je Orožen kasneje dodal še dve krajši razpravi. Njegovo največje delo je serija Das Bisthum und die Diözese Lavant v 8 zvezkih, v katerih je podrobno opisal 14 od tedanjih 24 dekanij lavantinske škofije. Lotil se je vsake župnije posebej in jo obdelal z arheološkega, zgodovinskega in umetnostnega vidika. V 4. zvezku obravnava zgodovino Laškega pod naslovom Das Dekanat Tüffer, ki je izšlo tudi v slovenskem prevodu akademika dddr. Jožeta Mačka l. 2009 pod naslovom Orožnova zgodovina dekanije Laško.Orožen je zapisoval tudi ljudsko izročilo, tako imamo v laški kroniki zapis o prihodu Turkov v Govce in zapis o jurjevanju v Laškem, ki vsebuje slovenske besede, s katerimi otroci pozdravljajo zelenega Jurija. Po navedbah prof. Rybářa je Orožnova kronika Das Dekanat Tüffer edina znanstveno napisana zgodovina za Laško in Jurklošter. Pri pisanju se je naslanjal na arhivske vire, zato je celotna serija pogosto citirano zgodovinsko delo v krajevni zgodovini Spodnje Štajerske. Zadnje delo, Kačičev-Orožnov rod, je napisal v slovenščini in z njim postavil spomenik svojim prednikom. Po navedbah prof. Rybářa je Orožen v cerkvi gojil ljudsko petje, v veseli družbi pa je tudi sam rad zapel. Kako je bila Orožnu pri srcu slovenska beseda, je dokazal tudi s tem, da je izdal spise župnika Valentina Orožna, s katerim sicer ni bil v sorodu. V svojem življenju je bil skromen, v občevanju prijazen, v družbi duhovit in šaljiv ter radodaren do revežev. Bil je dopisnik centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju in od l. 1857 član Zgodovinskega društva za Štajersko. V Laškem je na rojstni hiši bila prvič odkrita spominska plošča Ignaciju Orožnu l. 1953, nato ponovno l. 1987. Po njem in njegovem nečaku Franu Orožnu se imenuje tudi Orožnov trg. Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/oro%C5%BEen-ignacij/137/ (prispevala Knjižnica Laško)
