V članku so predstavljeni rezultati paleoekoloških multidisciplinarnih raziskav, s pomočjo katerih smo rekonstruirali nekdanje okoljske razmere in vpliv prazgodovinskih prebivalcev Ljubljane na ...takratno vegetacijo. Rezultati luminiscenčnega datiranja in pelodne analize kažejo, da je bila poznoeneolitska (pribl. 2500 cal. BC) naselbina na obrežju Ljubljanice na Špici postavljena neposredno na meljast sediment, ki se je odlagal med viškom zadnje poledenitve pred približno 20.000 leti. Poznoglacialni in zgodnje-/srednjeholocenski sediment, ki manjka, je verjetno odnesla voda, zato lahko rekonstruiramo le prazgodovinske okoljske razmere od sredine 3. tisočletja pr. n. št. naprej. Na podlagi rezultatov palinološke raziskave lahko sklepamo, da so v bližini arheološke naselbine na Špici uspevali mešani gozdovi, v katerih so prevladovali bukev, jelka, hrast in navadni gaber. Človekov vpliv je bil zmeren, zaznamo lahko šibke sledove poljedelskih aktivnosti. Po opustitvi naselbine na Špici sledovi človekovega vpliva na okolje postanejo intenzivnejši, še zlasti v železni dobi, ko naraste delež peloda rastlin, značilnih za (opuščena) polja in ruderalna tla (žita, metlikovke, pelin) ter pašnike (ozkolistni trpotec). Delež jelke, ki je občutljiva za pašo in požiganje gozda, upade. Večje izsekavanje bukovega gozda je datirano v zgodnjerimsko obdobje, najverjetneje v sredino 1. st. pr. n. št. (162 pr. n. št.–52 n. št.). Opisane spremembe vegetacije lahko povežemo s prazgodovinskimi in rimskodobnimi arheološkimi najdišči na Tribuni in Prulah, v neposredni bližini Špice.
