Besedilo v nadaljevanju obravnava zgodnje učenje latinščine. Osredotoča se na zanj bistvene višje štiri osnovnošolske razrede, na tako imenovano predmetno stopnjo (starost učencev od 11 do 15 let, ob ...zgodnejšem vstopu v šolo od 10 do 14 let). To širša javnost slabo pozna, vse prepogosto jo dojema – naj bo večina z izkušnjo nižje klasične gimnazije ali poznejšega štiriletnega osnovnošolskega latinskega programa a priori izvzeta – kot nezanimivo oziroma, kako napačno, kot programsko manj pomembno od razredne ali srednješolske stopnje. Vsakokratna šolska oblast pa se, nasprotno, dobro zaveda pomena tega starostnega razdobja, ko se začenjajo ustvarjati zametki celostnega pogleda na svet in samega sebe, ter skuša zanj uvesti enovit, po svoji meri ukrojen šolski sistem, pri čemer je vedno znova na udaru tudi pouk klasičnih jezikov.
Gimnazijska leta so za mladega človeka priložnost, da raste in se razvija na vseh področjih, tako telesno in umsko kot čustveno in duhovno. Izobraževanje ne pomeni le nabiranja splošnega znanja ali ...podlage za študij. Pouk klasičnih jezikov daje mladim izobraževalno širino in je priložnost za jezikovno ozaveščanje. Latinščina je jezik, ki povezuje in ne ločuje, jezik, ki pripada vsakomur v enaki meri in je od vsakogar enako oddaljen. Ni ne moj ne tvoj, ni od nikogar in je od vseh.
V članku skušam pojasniti nekatere nepravilne tvorbe rodilnika ednine in množine v arhaični latinščini. V nasprotju s prevladujočim mnenjem predlagam razlago, po kateri oblike na *-us, ki se najdejo ...v vlogi omenjenih sklonov, nadaljujejo stari rodilnik dvojine na -ūs (< *-ous). Slednji je ohranjen v stalnih frazah, pa tudi v besedilih religiozne in pravne narave; primer je pro aede Castorus (CIL I2 582) »pred svetiščem Kastorjev«. Tudi za nepravilni rodilnik množine kot boverum »volov« (Cato, Agr. 62; Varro, Ling. 8.74) predlagam podobno razlago, in sicer da izhaja iz umikajočih se dvojinskih oblik, pri čemer je novi rodilnik množine na -ērum nastal z dodajanjem množinske končnice na starinsko obliko imenovalnika in tožilnika dvojine; prim. *bovē im./tož. dv. »vola«, rod. mn. bovērum »volov« (prvotno »dveh volov«).
Članek obravnava literarno ustvarjanje dr. Joža Lovrenčiča (1890–1952), slovenskega pesnika, pisatelja, prevajalca in klasičnega filologa. Prinaša nekatere življenjepisne informacije in na njihovi ...podlagi obravnava zlasti njegovo afiniteto do rimske in grške antike. S tem v zvezi se posveča njegovi mladostni povesti Med Scilo in Karibdo in epski pesnitvi Sholar iz Trente (1939). Še posebej pri slednji je najti vrsto navezav in citatov iz klasičnega sveta, hkrati pa pesnitev na več mestih s slovenščino meša latinske besede ali v latinščino celo povsem preide. Te odlomke je tudi vsebinsko mogoče povezati z literarnim slogom makaronske latinščine.
Na mizo pred seboj sem razgrnil spričevalo: »Kraljevina Jugoslavija, Državna klasična gimnazija v Ljubljani. Izpričevalo o višjem tečajnem izpitu (zrelostnem izpitu) – Svedočanstvo o višem tečajnom ...ispitu (ispitu zrelosti)« z državnim grbom in kolkom za »250 dinara« in datumom z dne 23. junija 1932. In – spomin se razgrne kako ta pola skoraj sedemdeset let stare listine in misli, spremljane od čustev in z njimi obložene, se ozirajo v »mladosti temno zarjo«.
Kljub podpori, ki jo v Sloveniji uživa ideja o večjezičnosti, je bil projekt uvajanja drugega tujega jezika v osnovno šolo leta 2013 prekinjen, preveč poenoteni maturitetni sistem pa dijake po novem ...odvrača celo od tega, da bi drugi tuji jezik izbirali na višji ravni, ki vključuje književnost. Tudi s širšega stališča se zdi, da je »pragmatični« vzorec jezikovnega pouka, ukleščen v zamisel o enotnem trgu dela, nezdružljiv z idejo o večjezičnosti, saj globalna angleščina v tem pogledu zadostuje. Kljub temu se v novejših prizadevanjih Sveta Evrope nakazuje koncept večjezičnosti, ki bi vključeval več metalingvistične in zgodovinske zavesti in bi priznaval koristi klasičnih jezikov. Zdi se, da so se moderni tuji jeziki znašli pred dilemo, ki jih zbližuje s klasičnima jezikoma: ob angleščini kot univerzalnem jeziku sporazumevanja je njihova aktualnost čedalje bolj odvisna od tega, koliko se posvečajo tudi kulturni in splošnoizobrazbeni razsežnosti jezikovnega pouka. To vključuje tudi pouk književnosti.
Jakov Markovič Borovski (1896–1994), ruski klasični filolog z enciklopedičnim znanjem in izostrenim čutom za družbeno odgovornost, se je oblikoval med študijem pri Tadeuszu Zielinskem, Mihailu ...Rostovcevu, Sergeju A. Žebeljevu, Grigoriju F. Zereteliju in Aleksandru Malejinu; znal si je najti delo na področju klasične filologije in hkrati preživeti v nevarnem in tveganem obdobju Stalinovega terorja. Kasneje se je zavzemal za idejo, da je gimnazija, kjer dijaki berejo literarne tekste v starih jezikih, nespregledljiv pogoj humanistične izobrazbe, in postal eden od ustanoviteljev klasične gimnazije, ki je v Sankt Peterburgu ponovno zrasla leta 1990.
PDF
