Pri poučevanju tujih jezikov stroke (TJS) na visokošolski ravni imajo pomembno mesto avtentična besedila in opravila, ki predstavljajo najpogosteje obravnavana tipa avtentičnosti. Avtentična besedila ...študentom omogočajo stik z jezikom in opravili, ki jih bodo potrebovali med študijem in/ali na poklicni poti. Na avtentičnost osredinjeni pristop (Mishan 2005) združuje avtentična gradiva in na opravilih temelječe učenje, ki mora odražati prvotni sporazumevalni namen gradiva. Pri tem gre za prepletanje različnih jezikovnih zmožnosti z določenim namenom, kot je npr. razumevanje člankov v tujem jeziku. Analiza literature je pokazala, da so raziskovalci proučili tako prednosti kot tudi pomanjkljivosti in pasti rabe avtentičnih gradiv in opravil pri pouku TJS, ki jih je pri implementaciji koncepta smiselno upoštevati. V prispevku je predstavljen na avtentičnost osredinjeni pristop pri poučevanju angleščine in nemščine kot jezika stroke na dveh nefiloloških oddelkih Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Namen prispevka je ponazoriti in analizirati koncept avtentičnosti na primeru avtentičnega opravila »študij literature«, ki predstavlja avtentično opravilo, značilno tako za kontekst študija kot tudi poklicnega udejstvovanja. Opravilo zajema branje strokovnih in znanstvenih člankov ter pisanje povzetka v tujem jeziku in slovenščini. Prispevek raziskuje stališča študentov do obravnavanega koncepta za učenje TJS. Rezultati so pokazali, da so študenti geografije ter etnologije in kulturne antropologije močno naklonjeni rabi avtentičnih gradiv in opravil pri pouku angleščine in nemščine kot TJS. Velika večina meni, da je raba avtentičnih gradiv in opravil koristna zanje. Kot najbolj koristno ocenjujejo branje znanstvenih člankov v tujem jeziku in pisanje povzetka v tujem jeziku. Večina je navedla tudi pozitiven vpliv rabe avtentičnih opravil na njihovo motivacijo.
Na fotografiji so same ženske pri delu v gozdu, ko klestijo veje s podrtih smrek. Na fotografiji je tudi bica Betka, ki je delala na Gozdni. Fotografija bi lahko nastala med leti 1945–1950.
Na fotografiji oče Rudija Bubniča, Tone, brat Albin. Bubnič so se pisali v Obrovu Muskini, Mornarovi, Ninetovi, Vadnjalovi, oboji Popinci, Kozlevkini, Tomažinovi, oboji Krinovi in Šuštarovi. Fotka ...nima letnice, last Rudija Bubniča.
Grabljenje in nakladanje sena na voz lojtrnik. Slavkina v šesto noseča mama grabi, oče Jože na vozu pešta seno, Darjo muha krave, Olga grabi.Ko je voz, ga “obucajo” (ograbljevanje, pograbijo odvečno ...štrleče seno, da se ne po poti obeša na grmovje, veje itd.), na sredo voza se da žrd, z “opasivnico” trikrat povežejo okrog voza. etnografski muzej, košnja. Za otroke je bilo največje veselje spomladi, ko se je vozilo gnoj na njive. Otroci so zavirali/žlajfali vozove po strmini navzdol, sicer pa so se usedli na suro voza od zadaj. Ko so prišli na njivo, so po svojih močeh pomagali zvrniti koš. Ko so se vračali, je bilo otrokom najlepše, saj so najmlajši poskakali v koš, četudi umazan od gnoja, večji so ostali na suri. V košu so se trdno držali za rob in gledali naokoli, kot bi se peljali v najlepši kočiji.Njive so orali samo odrasli. Otroci so samo od daleč gledali. Pri košnji so otroci pomagali grabiti in mešati seno. Kadar se je nakladalo seno, so ga otroci navadno peštali. Seno je seveda zbadalo, da so imeli opraskane roke in noge. Najlepše je bilo na poti domov, saj so se povečini in če se je le dalo, otroci peljali na vozu. Zaradi višine se je otrokom zdelo, kot bi gledali na zemljo z višav. Držati so se morali na sredini, ker se je voz zibal na vse strani. Včasih se je voz prevrnil in otroci so zleteli dol. Ko so na vozovih vozili pridelke domov, takrat se niso otroci smeli peljati na vozu. Cesta je bila prestrma in vožnja prenaporna za krave. odlomek pesmi MršeV mršanskih hribih delo teži, se težko dela, kopa in kosi, ker vse je na hribu in se na hrbtu nosi, sadje, butare in oprtnjak do vasi.(zapisana 26.01.2002)
Prebiranje krompirja. Navadno se je krompir iz voza razsulo po tleh, da se je posušil. Večji gomolji so bili za sprotno porabo, nekaj ga je bilo za seme za naslednje leto in nekaj za živali. V ...Brkinih je prst odlična za kromprir, jabolka in slive, zelje in še kaj. Fotografirano pred Mejdonovo hišo, Marjo Lovretov, Marjo Betegarjev, Neva, Silvo, Cvetka, Marija Mejdonova.
Kopanje v vinogradu v šestdesetih letih 20. stoletja.Fotografijo je prispevala in hrani Angelca Golob. Ob akciji zbiramo spomine Šege in navade vašega kraja: od setve do žetve je Anica Gorenc ...prispevala pesem svoje mame Ane Gorenc iz Sel pri Šentjerneju.BILO JE NA KMETIHKo raj je otroštva minilse vse je začelo zares,kmetiško življenjez njim skrb in trpljenje,pa tudi kaj lepega vmes. Ko urca odbila je tri, ko nič se še videlo nimotike vzeli, na njivo hiteli,jo je treba okopat bilo. Kopali v vinogradih smo,potili v znoju se močno,zvečer so nas čakalištruklji orehovi, pa šezapeli smo kaj. Čuj, kosci veselo pojo,ko režejo travico rosno,grabljice vesele smo prihitelein pridno grabile smo. Še slavček v grmovju je pel,oznanjal je jutro vesel,že srp je nabrušen,na njivi preizkušen,da kmetič bo kruha imel. Zvečer pa so fantje na vas,dekletom zapeli na častv kambričnem okencu srčece zadrhti,v sreči, ljubezni ta čas.
Na fotografiji je kal za Blaževo hišo in pred Šimonovo hišo, ki je ni videti na fotografiji. Bosanci so prihajali po drva v Brkine, jih nalagali na tovornjake in jih vozili v Trst. Spali so po ...štalah. Na Mršah so obstajali trije kali. Najdaljši je bil na Mlaki. Tam so se otroci najraje drsali, ker je bila najdaljša drsalca. Prve dni po dvijem drsanju so otroke bolele vse mišice na nogah. Drugi dan so težko hodili in se drug drugemu smejali, češ da so hodili “ku da bi bli usrani”. Na Mlaki je bilo dovolj prostora, da so prišli na drugi konec, nato so tekli še deset metrov, da so se lahko ustavili, ker bi sicer padli in z obrazom zarili v tla. Če je otrok na čevljih imel gladke žeblje, je šlo hitro, z novimi žeblji je šlo počasneje. Čeveljci so bili zabiti z žebeljci, spredaj in zadaj pa so bili podkovani, da si ne bi otroci prehitro uničili čevljev, saj se takrat ni lahko prišlo do novih. Včasih so šuštarji/čevljarji hodili po hišah osem dni na leto, da so pri vsaki hiši vse popravili, kar so imeli popraviti. Pri Slavkini družini je zadeve opravil Slavkin oče, saj je imel čevljarsko mašino. Vremčeva fanta Nine in Tone sta žagala drva pri kalu. Ko sta jih nažagala, sta jih še klala. Za otroke se nista zmenila. Slavka je bila pri najmlajših in je želela priti čez “lejso”, čez zelo tanek led. Takrat sta se Vremčeva fanta ustavila in začela kričati Slavki: “Ti, pupka, kaj ne vidiš, de buoš šla pod vuodo. Hodi hitru vn!” Slavka je bila sredi kala, ni se mogla obrniti, saj bi se led vdrl. Ustrašila se je in z vsemi močmi skočila in se hitro pognala naprej ter srčno prišla iz razbitega ledu. Vremčeva fanta sta gledala in se smejala. Slavko je bilo sram in je zbežala domov. Doma so seveda nanjo kričali in od takrat se ni več upala tekati po tenkem ledu, lejsi.
