Romanje po romarski poti v okolici Šmarja je nekoč trajalo kar pet dni, od 12. do 16. avgusta. Pričelo se je na Sladki Gori, kjer so romarji zbrani v procesiji nesli križ in peli nabožne pesmi. Drugi ...dan, na predvečer velike maše, so okoli cerkve na Tinskem plesali »vrtec« – procesijo s prižganimi svečami ali baklami in petjem Marijinih pesmi. Tretji dan romanja so se romarji v procesiji s križem podali v Šmarje pri Jelšah, kjer so se v šmarski župnijski cerkvi posvečeni Mariji udeležili pobožnih slovesnosti ob Marijinem prazniku. Zgodaj popoldan istega dne se je neskončna procesija romarjev že pomikala med kapelicami proti cerkvi sv. Roka nad Šmarjem. Na travniku okoli cerkve so stojnice ponujale razne spominke, medico in sladka lectova srca. S prižnice na severni strani cerkve je romarje nagovoril duhovnik in jih povabil v cerkev k bogoslužju. Številni romarji so ob molitvi in petju noč preživeli kar v cerkvi. Kratek spanec jim je že zgodaj zjutraj naslednjega dne prekinila prva jutranja maša. Na god sv. Roka so se pobožnosti pričele že zgodaj, popoldan pa se je romanje zaključilo s slovesno mašo in petjem litanij, med katerimi je bilo darovanje okoli oltarja.Marijina župnijska cerkev je bila starodaven romarski cilj, prav tako je bila zelo obiskana cerkev sv. Roka postavljena zaradi zaobljube v času kuge leta 1645. Za množični obisk romarjev pa je v drugi polovici 18. stoletja poskrbel šmarski župnik Matej Vrečer, ki je z izgradnjo Kalvarije, s katero je povezal obe cerkvi, v romarski kraj privabil še več romarjev. Leta 1760 je vizitator poročal, da se je za velike maše romanja pri sv. Roku udeležilo 12. 000 romarjev. Skozi stoletja se romanja v pomembnem romarskem središču Slovenije, Šmarju pri Jelšah, za velike maše, na praznik Marijinega vnebovzetja in za god sv. Roka, 15. in 16. avgusta, še vedno udeležuje na tisoče romarjev.Fotografija prikazuje romarje, ki se vzpenjajo med kapelami šmarske Kalvarije proti cerkvi pri sv. Roka okoli leta 1950.Pripravila Mateja Žagar, Knjižnica Šmarje pri Jelšah.Literatura:M. Planinšek. Od Sladke Gore do sv. Roka, 2003. V Šmarski zvon, 15. avg. 2003, št. 1, str. 12.M. Kemperl. Matej Vrečer, 2016.
Na Oslovski gori, kot so nekoč poimenovali kraj med Štajersko in Koroško, na nadmorski višini 1054 metrov, stojita kar dve cerkvi, posvečeni sv. Križu. Kot pripoveduje zgodba o nastanku te božje ...poti, je konec 18. stoletja bližnji kmet Sovinek izgubil vola iz svoje črede, ko se je pasla. Pastirji so ga iskali več dni. Nazadnje so pogledali na Oslovsko goro. Našli so ga pod veliko smreko. Klečal je pred križem, ki je bil na njej obešen. Ta križ je Sovinekov gospodar vzel in obesil na svojo hišo. Toda v sanjah opomnjen je zgradil na gori leseno kapelico in vanjo vrnil najdeni križ. Od takrat je prihajalo na goro vse več ljudi molit. Sezidati so morali novo kapelico. Po vsej okolici se je začelo govoriti o čudežnem križu. Sem so prihajale matere z bolnimi otroki, ljudje z različnimi boleznimi. Nastala je božja pot. Zaradi množic, ki so se zgrinjale k čudežnemu križu, so se odločili postaviti cerkev. Leta 1840 je bila zgrajena cerkvica z lepim baročnim zvonikom. Ko je osem let kasneje, oktobra 1848, prvič prišel sem škof Slomšek, se je lahko prepričal, da je tudi nova cerkvica premajhna. Zato je škofija dala dovoljenje za gradnjo večje. Težka dela, pri katerih je bilo treba večino materiala pripeljati ali prinesti vrh gore, so trajala sedem let. Leta 1857 so bila končana. Osmega avgusta 1862, šest tednov pred svojo smrtjo, je škof Slomšek novo veliko cerkev sv. Križa posvetil. Takrat je bil že tako oslabel, da ni mogel več pridigati, pri obredu pa je potreboval pomoč. V spominsko knjigo je ob tej priložnosti zapisal svojo pesem Pohvala sv. Križu.Romarski shodi: 1. maj, binkošti, lepa nedelja, nedelja po godu sv. Ane (26. julij), praznik povišanja Sv. Križa (14. september), rožnovenska nedelja in na božič.Vir: Petrič, F. Duša le pojdi z nami, 1994, str. 86-89Razglednico, izdal jo Ateller Weiss v začetku 20. stol., hrani Osrednja knjižnica Celje.
