Kljub dovolj dolgi in uspešni praksi načrtovanja in odločanja o posegih v prostor se zdi, da se sistem in njegovi udeleženci v posttranzicijskem obdobju ne znajdejo ravno najbolje. V viharnem morju izogibanja med Scilo tehnokracije in Karibdo korporativizma vse skupaj zanaša zdaj v eno, zdaj v drugo stran, in nič ne kaže, da bomo kmalu zapluli v mirne vode strokovno podprtega participativnega odločanja. Načrtovanje in odločanje pa imata ključno vlogo pri ustvarjanju sprejemljivosti oziroma problematičnosti projekta. V prispevku je primer iskanja in potrjevanja lokacije za vetrno elektrarno v Sloveniji uporabljen kot primer simptoma takšnega stanja. Na osnovi analize načina vključevanja in argumentacije vpletenih akterjev v različnih odločevalskih formah so prikazane slabosti strokovno-tehnokratskega in konsultativno-korporativističnega pristopa ter neformalne javne razprave kakor tudi prednosti in možnosti, ki jih vsak od teh postopkov omogoča pri iskanju soglasnih rešitev.