V nekaterih postsocialističnih mestih je nastajanje neformalnih naselij pojav, povezan z valom urbanizacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v drugih pa s pritokom priseljencev in beguncev v devetdesetih letih. Območja neformalnih naselij nastajajo zaradi različnih dejavnikov: neustreznega prostorskega načrtovanja, zastarele in zapletene zakonodaje, ureditve javne uprave in stanovanjske politike, ki ne zagotavlja cenovno dostopnih stanovanj. Nezakonita gradnja na mestnih območjih, ki je pogosto posledica pomanjkanja jasno oblikovanega sistema lastninskih pravic in mestne revščine, je resen problem v mnogih mestih, kot so Tirana, Beograd, Tbilisi in Bukarešta. Članek predstavlja tipologijo neformalnih naselij v postsocialističnih mestih in obravnava ekonomske, socialne in okoljske probleme, povezane s tem pojavom. Različne vrste neformalnih naselij in njihov razvoj kažejo na zapletenost vprašanja in potrebo po oblikovanju raznolikih rešitev, ki bi upoštevale razmere danega okolja. Raziskava obravnava odzive politike povezane s tem, med njimi legalizacijo in vključevanje tovrstnih naselij v projekte urbanističnega načrtovanja, zagotavljanje osnovnih socialnovarstvenih storitev (na primer šole in zdravstveni domovi), izgradnjo tehnične infrastrukture (na primer varne ceste, omrežja javnega potniškega prometa, vodovod in kanalizacija) in programe preselitve v socialna stanovanja. Čeprav te rešitve spadajo v okvir različnih politik, je za njihovo učinkovito izvedbo potrebno veliko politične volje ter tudi finančna zavezanost osrednjih in lokalnih ustanov.