Metafora je teoretski problem, ki že dolgo presega meje lingvistike in je tako predmet različnih filozofskih, psiholoških, antropoloških idr. razprav. V lingvistiki je bila metafora dolgo predmet raziskav v retoriki, posebno mesto je dobila v strukturalni lingvistiki, prisotna pa je tudi v različnih pragmatičnih, kognitivnih in besedilnih analizah. V prispevku je v ospredju analiza metafore z lingvističnega vidika, in sicer glede na njeno slovnično oziroma sintaktično strukturo (enobesedne metafore/metaforične besedne zveze, in praesentia/in absentia itn.), pomensko polje (in s tem povezan semantični transfer) ter stopnjo konvencionalnosti (na lestvici med inovativnimi in leksikaliziranimi metaforami). Primere smo zbrali v nekonvencionalnem korpusu: v spletni bazi Razvezani jezik. Gre za slovenski kolaborativni slovar, kjer lahko govorci prosto prispevajo nove besede (formalne neologizme) ali nove pomene že obstoječih besed (semantične neologizme) in je z vidika inovativnosti zato še posebej zanimiv. Rezultati raziskave kažejo, da so v korpusu najpogostejše živalske metafore, prav tako najdemo relativno veliko število reifikacijskih metafor, ki slonijo na metaforični zamenjavi živega bitja z neživim predmetom. Prisotne so tudi fitomorfne oziroma rastlinske metafore, antropomorfne pa so redke. V omenjenih kategorijah najdemo metaforične izraze za karakterne oznake oziroma vedenje ljudi, za dele človeškega telesa, človeška dejanja in splošnejše oznake. Razvezani jezik poleg velikega števila konvencionalnih, leksikaliziranih metafor vsebuje tudi inovativne, t. i. žive metafore, ki vzpostavljajo nove pomene, in zdi se, da je prav beleženje teh rab še posebej pomembno za nadaljnje raziskovanje.